Akt o nasledstvu Konvencije o prometnih znakih, sklenjene na Dunaju, dne 8. novembra 1968 (MNKPZ)

# Akt o nasledstvu Konvencije o prometnih znakih, sklenjene na Dunaju, dne 8. novembra 1968 (MNKPZ) ## A K T O NASLEDSTVU KONVENCIJE O PROMETNIH ZNAKIH, SKLENJENE NA DUNAJU, DNE 8. NOVEMBRA 1968 (MNKPZ) Na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) v zvezi z določbami 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91 in 21/94), Državni zbor Republike Slovenije odloča, da se notificira nasledstvo Republike Slovenije glede Konvencije o prometnih znakih, sklenjene na Dunaju 8. novembra 1968. Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in slovenskem prevodu objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe hkrati z aktom. Ob notifikaciji nasledstva Republika Slovenija na podlagi 46. člena Konvencije o prometnih znakih poda naslednjo izjavo: »Republika Slovenija je v skladu s prvim odstavkom 9. člena Konvencije o prometnih znakih izbrala vzorec Aa, v skladu s tretjim odstavkom 10. člena pa je izbrala vzorec B 2a«. Ta akt začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Pogodbenice upoštevajo, da je prepovedano: (a) pritrditi na prometni znak, njegov nosilec ali katero koli drugo napravo za nadzor prometa kar koli, kar ni povezano z namenom takega prometnega znaka ali naprave; če pogodbenice ali njihovi pristojni organi pooblastijo neprofitno organizacijo za namestitev znakov za obvestila, lahko dovolijo, da se emblem te organizacije pojavi na prometnem znaku ali njegovem nosilcu, če to ne ovira razumevanja znaka; (b) nameščati kakršne koli table, obvestila, oznake ali naprave, ki bi se lahko zamenjale za znake ali druge naprave za nadzor prometa, bi tako postale manj vidne ali učinkovite, bi lahko zmedle udeležence cestnega prometa ali zmotile njihovo pozornost na način, ki škoduje varnosti prometa.

1. Sistem, ki ga predpisuje ta konvencija, razlikuje med temi skupinami prometnih znakov: (a) znaki za nevarnost opozarjajo udeležence cestnega prometa na nevarnost na cesti in jih obveščajo o vrsti nevarnosti; (b) znaki za izrecne odredbe naznanjajo udeležencem cestnega prometa posebne obveznosti, omejitve ali prepovedi, po katerih se morajo ravnati; delijo se na: (i) znake za prednost; (ii) znake za prepovedi ali omejitve; (iii) znake za obveznost; (c) znaki za obvestila so namenjeni udeležencem cestnega prometa med potovanjem ali za dajanje drugih informacij, ki utegnejo biti koristne; delijo se na: (i) znake za prednostno smer; (ii) kažipote; (iii) znake za označevanje cest; (iv) znake za označevanje kraja; (v) znake za potrditev smeri; (vi) druge znake, ki zagotavljajo koristne informacije za voznike vozil; (vii) druge znake, ki prikazujejo objekte, ki utegnejo biti koristni za udeležence cestnega prometa. 2. Če ta konvencija omogoča izbiro med več prometnimi znaki ali simboli: (a) se pogodbenice zavežejo, da bodo prevzele samo enega od teh prometnih znakov ali simbolov za svoje celotno ozemlje; (b) si pogodbenice prizadevajo doseči regionalne sporazume o tej izbiri; (c) bo tretji odstavek 3. člena te konvencije veljal za tiste vrste prometnih znakov in simbolov, ki niso izbrani.

1. Znaki se postavijo tako, da jih lahko vozniki, ki so jim ti znaki namenjeni, zlahka in pravočasno prepoznajo. Navadno so postavljeni na cesti v smeri prometa, vendar se lahko postavijo ali ponovijo nad voziščem. Vsak znak, ki je postavljen na tisto stran ceste, ki ustreza smeri prometa, se ponovno namesti nad vozišče ali na drugi strani vozišča, če so lokalne razmere take, da ga vozniki, ki jim je namenjen, morda ne bi pravočasno opazili. 2. Vsi znaki veljajo za voznike na celi širini vozišča, odprti za promet. Toda veljavnost znakov je lahko omejena samo na enega ali več prometnih pasov vozišča, kadar so pasovi označeni z vzdolžnimi označbami. 3. Tam, kjer bi bil po mnenju pristojnih organov znak neučinkovit, če bi bil postavljen ob rob vozišča ceste z ločenima smernima voziščema, se lahko postavi tudi na ločilni pas in tako ni potrebno, da se ponovno postavi ob rob vozišča. 4. Priporočljivo je, da domača zakonodaja zagotavlja: (a) da so znaki postavljeni tako, da ne ovirajo prometa vozil na vozišču, in če so postavljeni ob rob vozišča, da čim manj ovirajo pešce. Razlike v nivoju med voziščem na strani, kjer je postavljen znak, in spodnjim robom znaka so pri znakih iste skupine na isti cesti čim enotnejše; (b) da je velikost prometnih znakov taka, da se znak zlahka vidi od daleč in ga oseba, ki se mu približuje, zlahka razume; v skladu s pododstavkom c tega odstavka je ta velikost prilagojena normalni hitrosti vozil; (c) da je velikost znakov za nevarnost in za izrecne odredbe standardizirana na ozemlju vsake pogodbenice. Na splošno se uporabljajo štiri velikosti za vsako vrsto znaka: majhen, normalen, velik in zelo velik znak. Majhni znaki se uporabljajo tam, kjer razmere ne omogočajo uporabe normalnih znakov, ali tam, kjer promet lahko poteka samo zelo počasi; uporabijo se lahko tudi za ponovitev predhodnega znaka. Veliki znaki se uporabljajo na zelo širokih cestah za hitri promet. Zelo veliki znaki se uporabljajo na cestah, po katerih promet poteka zelo hitro, kot so avtoceste.

1. Priporoča se, da domača zakonodaja zaradi boljše vidljivosti in razpoznavnosti ponoči zagotovi, da se prometni znaki, še posebno znaki za nevarnost in znaki za izrecne odredbe, razen tistih, ki označujejo ustavitev in parkiranje na osvetljenih ulicah naselij, osvetlijo ali opremijo z odsevnim materialom ali odsevnimi pripomočki, če ne slepijo udeležencev cestnega prometa. 2. Nobena določba v tej konvenciji ne prepoveduje uporabe znakov za obvestila, nevarnost, prepoved, omejitev ali obveznost, ki veljajo samo v določenem času ali ob določenih dnevih in so vidni samo, kadar je njihova vsebina pomembna.

1. Zaradi lažjega mednarodnega razumevanja znakov sistem prometnih znakov, predpisan v tej konvenciji, temelji na uporabi oblik in barv, značilnih za vsako skupino znakov, in kadar je le mogoče, na uporabi grafičnih simbolov namesto napisov. Kadar pogodbenice menijo, da je treba spremeniti predpisane simbole, take spremembe ne smejo spremeniti njihovih temeljnih značilnosti. 2. Pogodbenice, ki v skladu s točko ii pododstavka a prvega odstavka 3. člena te konvencije želijo sprejeti znak ali simbol, ki ga ta konvencija ne predpisuje, si prizadevajo za regionalno poenotenje novega znaka ali simbola. 3. Nobena določba v tej konvenciji ne prepoveduje napisa na dopolnilni pravokotni tabli pod znakom ali na pravokotni tabli z znakom, ki bi olajšal razumevanje znakov; tak napis se lahko namesti tudi na samem znaku, če to voznikom ne oteži razumevanja pomena znaka. 4. Kadar pristojni organi menijo, da bi moral biti pomen znaka ali simbola jasnejši ali da bi bilo treba omejiti uporabo znakov za izrecne odredbe na določene kategorije udeležencev cestnega prometa ali določena časovna obdobja in če bi bilo nemogoče zagotoviti potrebno obvestilo z dodatnim simbolom ali številkami, kakor je določeno v prilogah h konvenciji, se pod znakom na pravokotni tabli namestijo napisi, čeprav take napise lahko nadomesti ali dopolni eden ali več simbolov, nameščenih na isti tabli. 5. Napisi iz tretjega in četrtega odstavka tega člena so v enem, dveh ali več domačih jezikih in če pogodbenica meni, da je potrebno, tudi v drugih jezikih, še posebno v uradnih jezikih Združenih narodov.

1. V I. pododdelku oddelka A priloge 1 k tej konvenciji so navedeni vzorci znakov za nevarnost; v oddelku B pa so simboli, ki jih je treba prikazati na teh znakih, navedenih pa je tudi nekaj navodil za njihovo uporabo. Znaki in simboli za nevarnost, ki opozarjajo na nevarnost v križišču, so opisani v prilogi 2 k tej konvenciji, simboli za nevarnost, ki opozarjajo na prehod ceste čez železniško progo v isti ravnini, pa so opisani v prilogi 3. V skladu z drugim odstavkom 46. člena te konvencije vsaka država obvesti generalnega sekretarja o tem, ali je izbrala A(na a) ali A(na b) kot vzorec znaka za nevarnost. 2. Število znakov za nevarnost se po nepotrebnem ne poveča, vendar se znaki postavijo tako, da voznike, ki vozijo s potrebno previdnostjo, opozarjajo na mogoče cestne nevarnosti, ki jih je težko pravočasno opaziti. 3. Znaki za nevarnost se postavijo na taki razdalji od nevarnega mesta, da so učinkoviti podnevi in ponoči, ob upoštevanju cestnih in prometnih razmer, vključno s primerno hitrostjo vozil in razdaljo, s katere je znak viden. 4. Oddaljenost med znakom in začetkom nevarnega cestnega odseka je lahko navedena tudi na dopolnilni tabli, ki ustreza vzorcu 1 iz priloge 7 k tej konvenciji in je nameščena v skladu z določbami navedene priloge; to obvestilo mora biti dano, kadar vozniki ne morejo presoditi razdalje med znakom in začetkom nevarnega cestnega odseka in če ni taka, kot bi jo pričakovali v normalnih okoliščinah. 5. Znaki za nevarnost se lahko ponovijo, še posebno na avtocestah in večpasovnih hitrih cestah. Tam, kjer se ponovijo, je razdalja med znakom in začetkom nevarnega cestnega odseka prikazana v skladu s četrtim odstavkom tega člena. Pri znakih za nevarnost, ki opozarjajo na premične mostove in prehode ceste čez železniške proge v isti ravnini, imajo pogodbenice možnost uporabiti določbe tretjega odstavka 35. člena te konvencije ali petega odstavka oddelka B priloge 1 k tej konvenciji namesto določb tega odstavka. 6. Če se znak za nevarnost uporabi za opozarjanje na nevarnost na daljšem cestnem odseku (npr. vrsta nevarnih ovinkov ali odsek vozišča v slabem stanju) in je pri tem zaželeno, da se dolžina navedenega odseka označi, je to označeno z dopolnilno tablo, ki ustreza vzorcu 2 iz priloge 7 k tej konvenciji, ki je postavljena v skladu z določbami, ki veljajo za navedeni odsek.

1. Priloga 5 k tej konvenciji opisuje znake, ki vsebujejo koristna obvestila za udeležence cestnega prometa ali navaja primere takih znakov; prav tako daje nekaj navodil za njihovo uporabo. 2. Besedilo na znakih za obvestila iz alinej i do v pododstavka c prvega odstavka 5. člena je v državah, ki ne uporabljajo latinice, napisano v uradnem jeziku države v latinici, izgovarjava pa naj bi bila čim bolj verodostojen posnetek uradnega jezika države. 3. V državah, ki ne uporabljajo latinice, se besede v latinici lahko napišejo na isti znak kakor besede v uradnem jeziku države ali pa na ponovljeni znak. 4. Znak ne sme imeti napisov v več kot dveh jezikih.

Kažipoti 1. En kažipot lahko navaja več imen krajev; imena na znaku so napisana eno pod drugim. Črke, uporabljene za ime enega kraja, so lahko večje od črk za druge kraje samo, če je tak kraj največji med njimi. 2. Kadar so prikazane razdalje, se številke napišejo na isti višini kot ime kraja. Na kažipotih v obliki puščice se številke vstavijo med ime kraja in konico puščice; na znakih pravokotne oblike pa se vstavijo za ime kraja.

V prilogi 6 te konvencije so v oddelku A opisani znaki za prepoved ali omejitev ustavljanja ali parkiranja, v oddelku B pa drugi znaki, ki dajejo uporabne informacije o parkiranju; pomen znakov je razložen, dana pa so tudi navodila za njihovo uporabo.

Označbe na vozišču (talne označbe) se uporabljajo takrat, kadar pristojni organi menijo, da je to potrebno za urejanje prometa ali opozarjanje in usmerjanje udeležencev cestnega prometa. Uporabijo se lahko same ali skupaj z drugimi znaki, ki poudarjajo ali pojasnjujejo njihov pomen.

1. Vzdolžna označba na vozišču v obliki neprekinjene črte pomeni, da vozilom ni dovoljeno prečkati črte ali voziti po njej, in kadar ta črta ločuje dvosmerni promet, vozila ne smejo voziti po tisti strani črte, ki je za voznika nasprotna robu vozišča, namenjenega smeri prometa, v katero vozi. Vzdolžna označba v obliki dveh neprekinjenih črt ima isti pomen. 2. (a) Vzdolžna označba v obliki prekinjene črte na vozišču ne pomeni prepovedi, ampak se uporablja: (i) za ločevanje prometnih pasov zaradi usmerjanja prometa ali (ii) za opozorilo na približevanje neprekinjeni črti in prepovedi, ki jo ta črta pomeni, ali približevanje drugemu cestnemu odseku, ki pomeni nevarnost. (b) Razmerje med dolžino razmikov med prekinjenimi črtami in dolžino črt samih je bistveno manjše tam, kjer so prekinjene črte uporabljene za namene, navedene v alineji ii pododstavka a tega odstavka, kakor tam, kjer so uporabljene za namen, naveden v alineji i pododstavka a tega člena. 3. Kadar neprekinjena vzdolžna črta poteka vzporedno s prekinjeno črto na vozišču, vozniki upoštevajo samo tisto črto, ki poteka po njihovi strani. Ta določba pa ne preprečuje voznikom, ki so prehitevali na dovoljeni način, da se vrnejo na svoje smerno vozišče. 4. Za namene tega člena se vzdolžne črte, ki se uporabljajo za označevanje robov vozišča, da bi bili vidnejši, in vzdolžne črte, povezane s prečnimi črtami, ki se uporabljajo za označevanje parkirnih mest na vozišču, ne štejejo za vzdolžne označbe.

1. Prečna označba v obliki neprekinjene črte ali dveh sosednjih neprekinjenih črt čez dva ali več prometnih pasov označuje črto, za katero morajo vozniki ustaviti, kakor to zahteva znak B-2 STOP, ki je naveden v tretjem odstavku 10. člena te konvencije. Taka označba se lahko uporabi tudi za označevanje črte, za katero se morajo vozniki ustavljati pred svetlobnim znakom ali na znak pooblaščene uradne osebe, ki usmerja promet, ali pred prehodom ceste čez železniško progo v isti ravnini. Beseda STOP je lahko označena na vozišču pred označbami, ki spremljajo znak B-2. 2. Razen če tehnično ni izvedljivo, so prečne označbe iz prvega odstavka tega člena na vozišču povsod, kjer je postavljen znak B-2. 3. Prečna označba v obliki prekinjene črte ali dveh sosednih prekinjenih črt, ki potekata čez enega, dva ali več prometnih pasov, je črta, čez katero vozila običajno ne smejo zapeljati, kadar ravnajo v skladu z znakom za dajanje prednosti B-1 KRIŽIŠČE S PREDNOSTNO CESTO iz drugega odstavka 10. člena te konvencije. Pred tako označbo je lahko na vozišču trikotnik s širokima stranicama, ki ima eno stran vzporedno z označbo, nasprotni vrh trikotnika pa usmerjen proti bližajočim se vozilom, da simbolizira znak B-1. 4. Za označevanje prehodov za pešce naj se po možnosti uporabljajo široke proge, vzporedne z osjo vozišča. 5. Za označevanje prehodov za kolesarje se uporabljajo prečne črte ali druge označbe, ki jih ni mogoče zamenjati z označbami za prehode za pešce.

1. Druge označbe na vozišču, kot so puščice, vzporedne ali poševne črte ali napisi, se lahko uporabljajo za ponovitev opozoril, prepovedi, omejitev ali obveznosti, ki so izražene z znaki, in za dajanje informacij udeležencem cestnega prometa, ki jih znaki ne morejo ustrezno izraziti. Take označbe se uporabljajo zlasti za označevanje mej parkirnih območij ali pasov, za označevanje avtobusnih ali trolejbusnih postajališč, kjer je parkiranje prepovedano, in za razvrstitev vozil pred križišči. Če je na vozišču, ki je razdeljeno na prometne pasove z vzdolžnimi označbami, puščica, vozniki vozijo v tisto smer ali katero od smeri, ki je označena na pasu, po katerem vozijo. 2. V skladu s četrtim odstavkom 27. člena te konvencije, ki se nanaša na prehode za pešce, je del vozišča ali območja, ki je nekoliko dvignjen nad površino vozišča, označen z vzporednimi poševnimi črtami, obrobljenimi z neprekinjeno ali prekinjeno črto; neprekinjena obroba pomeni, da vozila ne smejo zapeljati na to območje, prekinjena pa pomeni, da vozila ne smejo zapeljati na to območje, razen takrat, kadar je očitno, da to lahko storijo brez nevarnosti, ali če nameravajo zaviti na cesto, ki se priključuje cesti na drugi strani vozišča. 3. Cikcakasta črta na strani vozišča pomeni, da na tisti strani vozišča parkiranje ni dovoljeno do tam, do koder seže črta.

1. Talne označbe iz 26. in 28. člena te konvencije so lahko narisane na vozišče ali nanesene kako drugače, le da je enako učinkovito. 2. Če so talne označbe narisane, so rumene ali bele barve; uporabi se lahko tudi modra barva za območja, na katerih je parkiranje dovoljeno ali omejeno. Kadar se na ozemlju pogodbenice uporabljata rumena in bela barva, so označbe enakega razreda enake barve. V tem odstavku pojem bel vključuje tudi odtenke srebrne ali svetlosive barve. 3. Pri izdelavi napisov, simbolov in puščic talnih označb se upošteva, da jih je treba ustrezno podaljšati v smeri gibanja prometa zaradi zelo ozkega kota, pod katerim jih vidijo vozniki. 4. Priporoča se, da so talne označbe, namenjene vozilom v gibanju, odsevne, če gostota prometa to zahteva in če je razsvetljava slaba ali je sploh ni.

Priloga 2 k tej konvenciji vsebuje priporočila v zvezi z razporeditvijo in obliko talnih označb.

1. (a) Kadar je na prehodu ceste čez železniško progo v isti ravnini nameščen sistem signalizacije za opozarjanje na bližajoče se vlake ali na neposredno zapiranje zapornic (zapora) ali polzapornic (polovična zapora), je sestavljen iz utripajoče rdeče luči ali izmenično utripajočih rdečih luči, kot to določa pododstavek b prvega odstavka 23. člena te konvencije. Vendar so lahko: (i) utripajoče rdeče luči, dopolnjene ali nadomeščene s svetlobnimi znaki tribarvnega sistema rdeče-rumene-zelene barve iz drugega odstavka 23. člena te konvencije ali s takimi svetlobnimi znaki brez zelene luči, če je drugi sistem tribarvnih svetlobnih znakov postavljen na cesti v bližini prehoda ceste čez železniško progo v isti ravnini ali če ima prehod zapornice; (ii) na kolovozih (makadamskih cestah), kjer je promet zelo redek, in na pešpoteh zadošča le zvočni signal. (b) V vseh primerih pa svetlobne znake lahko dopolnjujejo zvočni signali. 2. Svetlobni znaki so postavljeni ob rob vozišča v smeri prometa; luči so ponovljene na drugi strani ceste, kadar razmere, na primer vidljivost svetlobnih znakov ali gostota prometa, to zahtevajo. Svetlobni znaki so lahko ponovljeni na otoku sredi vozišča ali nameščeni nad voziščem, če je to priporočljivo zaradi lokalnih razmer. 3. V skladu s četrtim odstavkom 10. člena te konvencije je lahko znak B-2 USTAVI postavljen na prehodu ceste čez železniško progo brez zapornic, polzapornic ali svetlobnih prometnih znakov v opozorilo na bližajoče se vlake; na prehodih ceste čez železniško progo v isti ravnini, kjer tak znak stoji, vozniki ustavijo ob črti za ustavitev na vozišču, če pa te črte ni, ob znaku in ne smejo nadaljevati vožnje, dokler se ne prepričajo, da se prehodu ne približuje vlak.

1. Na prehodih ceste čez železniško progo v isti ravnini, ki imajo zapornice ali polzapornice na vsaki strani železniške proge, zaprtje takih zapornic ali polzapornic pomeni, da noben udeleženec cestnega prometa ne sme nadaljevati poti mimo najbližje zapornice ali polzapornice; premikanje zapornic ali polzapornic v tako lego, da zapirajo cesto, ima povsem isti pomen. 2. Prižig rdeče luči ali rdečih luči iz pododstavka a prvega odstavka 33. člena te konvencije ali uporaba zvočnega znaka iz prvega odstavka istega člena prav tako pomeni za vse udeležence cestnega prometa prepoved nadaljevanja vožnje čez črto za ustavitev ali če te črte ni, mimo svetlobnega ali zvočnega znaka. Prižig rumene luči tribarvnega sistema iz alineje i pododstavka a prvega odstavka 33. člena pomeni, da noben udeleženec cestnega prometa ne sme nadaljevati poti čez črto za ustavitev ali če te črte ni, mimo svetlobnega znaka, razen če je vozilo v trenutku, ko zasveti rumena luč, tako blizu znaka, da ne more brez nevarnosti ustaviti do svetlobnega znaka.

1. Zapornice in polzapornice na prehodih ceste čez železniško progo v isti ravnini so jasno označene s črtami, ki so izmenično rdeče in bele, rdeče in rumene, črne in bele ali črne in rumene barve. Lahko pa so pobarvane samo belo ali rumeno, če je na sredini nameščen velik rdeč krog. 2. Na vseh prehodih ceste čez železniško progo, kjer ni niti zapornic niti polzapornic, se takoj ob železniški progi postavi znak B-7, kakor je opisano v prilogi 3. Če je postavljen svetlobni znak, ki opozarja na bližajoče se vlake, ali znak B-2 USTAVI, se znak B-7 postavi na isti drog kakor svetlobni znak ali znak B-2. Postavitev znaka B-7 ni obvezna na: (a) prehodu ceste čez železniško progo, po kateri železniški promet poteka zelo počasi in cestni promet ureja železničar, ki daje ustrezne ročne znake, ali (b) prehodu kolovoza (makadamske ceste) z redkim prometom ali pešpotjo čez železniško progo. 3. Pravokotna tabla, ki ima daljše stranice obrnjene navpično in so na njej tri poševne rdeče proge na beli ali rumeni podlagi, se lahko namesti pod vsak znak za nevarnost, na katerem je eden od simbolov A-26 ali A-27, ki sta opisana v prilogi 3 k tej konvenciji, če so dopolnilni znaki, ki so sestavljeni iz tabel enake oblike z eno ali dvema poševnima rdečima progama na beli ali rumeni podlagi, postavljeni na razdalji ene tretjine ali dveh tretjin med znakom in železniško progo. Ti znaki se lahko ponovijo na nasprotni strani vozišča. Table, navedene v tem odstavku, so dodatno prikazane v oddelku C priloge 3 k tej konvenciji.

1. Zaradi posebne nevarnosti, ki jo pomenijo prehodi ceste čez železniško progo v isti ravnini, se pogodbenice zavezujejo: (a) da bodo postavile enega od znakov za nevarnost z enim od simbolov A-26 ali A-27 pred vsak prehod ceste čez železniško progo v isti ravnini; vendar pa znak ni potreben: (i) v posebnih primerih, ki se lahko pojavijo v naseljih; (ii) na kolovozih (makadamskih cestah) in dovoznih poteh, po katerih se izjemoma odvija promet motornih vozil; (b) da bodo opremile vsak prehod ceste čez železniško progo v isti ravnini z zapornicami ali polzapornicami ali s svetlobnimi znaki, ki opozarjajo na bližajoče se vlake, razen kadar udeleženci cestnega prometa lahko vidijo železniško progo na obeh straneh prehoda ceste čez železniško progo v isti ravnini s take razdalje, da lahko celo pri največji hitrosti vlakov voznik cestnega vozila, ki se približuje železniški progi s katere koli strani, pravočasno ustavi vozilo, preden nadaljuje vožnjo na prehod ceste čez železniško progo, če je na vidiku vlak, prav tako pa imajo udeleženci cestnega prometa, ki so že na prehodu, ko se vlak pojavi, dovolj časa, da zapeljejo na drugo stran; vendar pa morajo pogodbenice imeti možnost, da ne upoštevajo tega pododstavka na prehodih cest čez železniško progo v isti ravnini, na katerih vozijo vlaki sorazmerno počasi ali pa je promet motornih vozil na cesti redek; (c) da bodo vsak prehod ceste čez železniško progo v isti ravnini, kjer ni mogoče videti zapornic ali polzapornic s kraja upravljanja, opremile z enim od sistemov za svetlobno javljanje prihoda vlakov iz prvega odstavka 33. člena te konvencije; (d) da bodo vsak prehod ceste čez železniško progo v isti ravnini z zapornicami ali polzapornicami, ki se samodejno spustijo ob približevanju vlaka, opremile z enim od sistemov za svetlobno javljanje približevanja vlakov, ki so navedeni v prvem odstavku 33. člena te konvencije; (e) da bodo zapornice in polzapornice zaradi boljše vidljivosti prevlečene z odsevnim materialom ali opremljene z odsevnimi napravami in po potrebi ponoči osvetljene; dodatno k temu bodo opozorilni znaki za nevarnost na cestah z gostim prometom motornih vozil ponoči, ki so nameščeni pred prehodom ceste čez železniško progo v isti ravnini, prevlečeni z odsevnim materialom ali opremljeni z odsevnimi napravami in po potrebi ponoči osvetljeni; (f) da bodo po možnosti v bližini prehodov cest čez železniško progo s polzapornicami nameščene vzdolžne označbe na sredini cestišča, ki prepovedujejo vozilom, ki se približujejo prehodu ceste čez železniško progo, da bi zapeljala na tisto polovico vozišča, ki je namenjena prometu v nasprotni smeri, ali namestile usmerjevalne otoke, ki ločijo oba nasprotna prometna tokova. 2. Ta člen se ne uporablja za primere iz zadnjega stavka drugega odstavka 35. člena te konvencije.

1. Ta konvencija je na voljo za podpis do 31. decembra 1969 na sedežu Združenih narodov v New Yorku vsem državam članicam Združenih narodov ali katere koli specializirane agencije ali Mednarodne agencije za atomsko energijo ali pogodbenicam Statuta Meddržavnega sodišča in vsaki drugi državi, ki jo Generalna skupščina Združenih narodov povabi, da postane članica konvencije. 2. Ta konvencija mora biti ratificirana. Listine o ratifikaciji se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov. 3. Ta konvencija je na voljo za pristop vsem državam iz prvega odstavka tega člena. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.

1. Med podpisom ali ratifikacijo te konvencije ali pristopom k njej oziroma kadar koli pozneje lahko vsaka država z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja, izjavi, da začne konvencija veljati za ozemlje ali ozemlja, navedena v uradnem obvestilu, trideset dni po dnevu, ko generalni sekretar prejme uradno obvestilo, ali z dnem, ko začne konvencija veljati za državo, ki je to uradno obvestilo poslala, kar je pozneje. 2. Vsaka država, ki pošlje uradno obvestilo iz prvega odstavka tega člena, v imenu ozemelj, za katera je obvestilo poslala, pošlje tudi izjave iz drugega odstavka 46. člena te konvencije. 3. Vsaka država, ki je poslala izjavo iz prvega odstavka tega člena, lahko kadar koli po tem datumu pošlje uradno obvestilo, naslovljeno na generalnega sekretarja, da konvencija ne bo več veljala na ozemlju, ki je navedeno v uradnem obvestilu; konvencija preneha veljati na takem ozemlju eno leto po dnevu, ko generalni sekretar prejme tako uradno obvestilo.

1. Ta konvencija začne veljati dvanajst mesecev po dnevu predložitve petnajste listine o ratifikaciji ali pristopu. 2. Za vsako državo, ki ratificira to konvencijo ali pristopi k njej po predložitvi petnajste listine o ratifikaciji ali pristopu, konvencija začne veljati dvanajst mesecev po dnevu, ko navedena država predloži svojo listino o ratifikaciji ali pristopu.

Z dnem, ko ta konvencija začne veljati, med pogodbenicami preneha veljati ali se nadomesti Konvencija o poenotenju cestne signalizacije, ki je bila na voljo za podpis v Ženevi 30. marca 1931, ali Protokol o prometnih znakih, ki je bil na voljo za podpis v Ženevi 19. septembra 1949.

1. Eno leto po začetku veljavnosti te konvencije lahko pogodbenica predlaga eno ali več sprememb k njej. Besedilo predlagane spremembe, ki ji je dodan obrazložitveni memorandum, se pošlje generalnemu sekretarju, ki o tem obvesti vse pogodbenice. Pogodbenice imajo možnost, da v dvanajstih mesecih od takrat, ko jim je bil predlog poslan, obvestijo generalnega sekretarja: (a) da spremembo sprejmejo ali (b) spremembo zavrnejo ali (c) izrazijo željo, da bi se sklicala konferenca za obravnavo spremembe. Generalni sekretar pošlje besedilo predlagane spremembe tudi vsem drugim državam iz prvega odstavka 37. člena te konvencije. 2. (a) Vsaka predlagana sprememba, sporočena v skladu s prejšnjim odstavkom, se šteje za sprejeto, če v dvanajstih mesecih, navedenih v prejšnjem odstavku, manj kot tretjina pogodbenic obvesti generalnega sekretarja, da zavrača spremembo ali želi sklic konference za njeno obravnavo. Generalni sekretar obvesti vse pogodbenice o vsaki odobritvi ali zavrnitvi katere koli predlagane spremembe ter o zahtevah za sklic konference. Če je skupno število takih zavrnitev in zahtev za konferenco, prejetih v dvanajstmesečnem roku, manjše od tretjine vseh pogodbenic, generalni sekretar obvesti vse pogodbenice, da bo sprememba začela veljati šest mesecev po poteku dvanajstmesečnega obdobja iz prejšnjega odstavka za vse pogodbenice, razen tistih, ki so v navedenem roku zavrnile spremembo ali zahtevale sklic konference za njeno obravnavo. (b) Pogodbenica, ki v dvanajstih mesecih zavrne predlagano spremembo ali zahteva sklic konference za njeno obravnavo, lahko kadar koli po poteku tega roka obvesti generalnega sekretarja, da sprejme spremembo, generalni sekretar pa tako obvestilo pošlje vsem drugim pogodbenicam. Sprememba začne veljati za pogodbenice, ki so poslale obvestilo o sprejetju spremembe, šest mesecev po tem, ko generalni sekretar prejme njihovo uradno obvestilo. 3. Če predlagana sprememba ni sprejeta v skladu z drugim odstavkom tega člena in če v dvanajstih mesecih, opredeljenih v prvem odstavku tega člena, manj kot polovica vseh pogodbenic obvesti generalnega sekretarja, da predlagano spremembo zavrača, in če ga vsaj tretjina vseh pogodbenic, a ne manj kot deset, obvesti, da jo sprejemajo ali želijo sklic konference za njeno obravnavo, generalni sekretar skliče konferenco za obravnavo predlagane spremembe ali katerega koli drugega predloga, ki bi mu utegnil biti predložen v skladu s četrtim odstavkom tega člena. 4. Če je v skladu s tretjim odstavkom tega člena sklicana konferenca, generalni sekretar nanjo povabi vse države iz prvega odstavka 37. člena te konvencije. Od povabljenih držav zahteva, da mu vsaj šest mesecev pred začetkom konference predložijo vse predloge, ki bi jih na konferenci želele obravnavati poleg predlagane spremembe; generalni sekretar take predloge pošlje vsem državam, povabljenim na konferenco, vsaj tri mesece pred začetkom konference. 5. (a) Vsaka sprememba konvencije je sprejeta, če jo odobri dvotretjinska večina držav, prisotnih na konferenci, če taka večina vključuje najmanj dve tretjini pogodbenic, prisotnih na konferenci. Generalni sekretar obvesti vse pogodbenice o sprejetju spremembe, sprememba pa začne veljati dvanajst mesecev po dnevu njegovega obvestila vsem pogodbenicam, razen za tiste, ki so v tem obdobju obvestile generalnega sekretarja, da spremembe ne sprejmejo. (b) Pogodbenica, ki v dvanajstmesečnem obdobju spremembo zavrne, lahko kadar koli obvesti generalnega sekretarja, da jo sprejema, kar generalni sekretar sporoči vsem drugim pogodbenicam. Za pogodbenico, ki pošlje uradno obvestilo, da sprejema spremembo, začne ta veljati šest mesecev po tem, ko generalni sekretar prejme obvestilo, ali po dvanajstih mesecih, kar je pozneje. 6. Če predlagana sprememba ni sprejeta v skladu z drugim odstavkom tega člena in če pogoji za sklic konference iz tretjega odstavka tega člena niso izpolnjeni, se predlagana sprememba šteje za zavrnjeno.

Pogodbenica lahko pisno obvesti generalnega sekretarja, da odpoveduje to konvencijo. Odpoved začne veljati leto po tem, ko generalni sekretar prejme uradno obvestilo.

Konvencija preneha veljati, če se število pogodbenic zmanjša na manj kot pet v katerem koli obdobju zaporednih dvanajstih mesecev.

Spor med dvema ali več pogodbenicami zaradi razlage ali uporabe te konvencije, ki ga pogodbenice ne morejo rešiti s pogajanji ali kako drugače, se lahko na zahtevo katere koli pogodbenice predloži v obravnavo Mednarodnemu sodišču.

Nobena določba te konvencije se ne razlaga tako, da onemogoča pogodbenici sprejetje ukrepov, združljivih z Ustanovno listino Združenih narodov in omejenih z dejanskimi okoliščinami, ki so po njenem mnenju nujni za zagotovitev njene zunanje ali notranje varnosti.

1. Vsaka država lahko ob podpisu te konvencije ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji ali pristopu izjavi, da jo 44. člen te konvencije ne zavezuje. 44. člen ne zavezuje drugih pogodbenic do katere koli pogodbenice, ki je dala tako izjavo. 2. (a) Država ob predložitvi svoje listine o ratifikaciji ali pristopu z uradnim obvestilom generalnemu sekretarju v zvezi z uporabo te konvencije izjavi: (i) katerega od vzorcev A(na a) in A(na b) si je izbrala za znak za nevarnost (prvi odstavek 9. člena) in (ii) katerega od vzorcev B-2(na a) in B-2(na b) si je izbrala za znak za ustavitev (tretji odstavek 10. člena). Vsaka država lahko kadar koli pozneje spremeni svojo izbiro tako, da nadomesti eno izjavo z drugo ter o tem obvesti generalnega sekretarja. (b) Država lahko ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji ali pristopu z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja, izjavi, da namerava pri uporabi te konvencije šteti mopede med motorna kolesa (prvi odstavek 1. člena). Vsaka država lahko s poznejšim uradnim obvestilom generalnemu sekretarju to izjavo kadar koli umakne. 3. Izjave iz drugega odstavka tega člena začnejo veljati šest mesecev po tem, ko generalni sekretar prejme obvestilo o njih, ali z dnem, ko začne veljati konvencija v državi, ki je dala izjavo, kar je pozneje. 4. Pridržki h konvenciji in njenim prilogam, razen pridržka iz prvega odstavka tega člena, so dovoljeni, če so dani pisno in preden je deponirana listina o ratifikaciji ali pristopu ter so potrjeni v navedeni listini. Generalni sekretar sporoči pridržke vsem državam iz prvega odstavka 37. člena te konvencije. 5. Vsaka pogodbenica, ki da pridržek ali izjavo, kot jo navajata prvi in četrti odstavek tega člena, jo lahko kadar koli umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. 6. Pridržek v skladu s četrtim odstavkom tega člena: (a) za pogodbenico, ki je dala ta pridržek, spremeni tiste določbe konvencije, na katere se tak pridržek nanaša, v obsegu, ki ga navaja pridržek; (b) spremeni tiste določbe v enakem obsegu za druge pogodbenice v njihovih odnosih s pogodbenico, ki je vložila pridržek.

Poleg izjav, uradnih obvestil in sporočil iz 41. in 46. člena te konvencije generalni sekretar obvesti vse države iz prvega odstavka 37. člena o: (a) podpisih, ratifikacijah in pristopih v skladu s 37. členom; (b) izjavah v skladu z 38. členom; (c) datumih začetka veljavnosti te konvencije v skladu 39. členom; (d) datumu začetka veljavnosti sprememb te konvencije v skladu z drugim in petim odstavkom 41. člena; (e) odpovedih v skladu z 42. členom; (f) prenehanju veljavnosti te konvencije v skladu s 43. členom.

Izvirnik te konvencije v enem izvodu, katerega besedila v angleškem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku so enako verodostojna, se deponira pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki overjene verodostojne izvode konvencije pošlje vsem državam iz prvega odstavka 37. člena te konvencije. V POTRDITEV tega so podpisani pooblaščenci, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, podpisali to konvencijo. SESTAVLJENO na Dunaju osmega novembra tisoč devetsto oseminšestdeset.