Akt o nasledstvu Konvencije o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sklenjene v Haagu 29. julija 1899 (MNKMRS)

# Akt o nasledstvu Konvencije o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sklenjene v Haagu 29. julija 1899 (MNKMRS) ## A K T O N A S L E D S T V U KONVENCIJE O MIRNEM REŠEVANJU MEDNARODNIH SPOROV, SKLENJENE V HAAGU 29. JULIJA 1899 (MNKMRS) Na podlagi 3. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v zvezi z določbami 1. člena Ustavnega zakona za izvedbo Ustave Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije odloča, da se notificira nasledstvo Republike Slovenije glede Konvencije o mirnem reševanju mednarodnih sporov, sklenjene v Haagu 29. julija 1899. Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in slovenskem prevodu objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe hkrati z aktom. Ta akt začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.

Z namenom, da se v največji možni meri prepreči uporaba sile v odnosih med državami, se sile podpisnice sporazumejo, da si bodo po svojih najboljših močeh prizadevale za mirno reševanje mednarodnih nesoglasij.

V primeru resnega nesoglasja ali konflikta se sile podpisnice sporazumejo, da bodo pred zatekanjem k orožju uporabile dobre usluge in posredovanje ene ali več prijateljskih sil, če to dopuščajo razmere.

Ne glede na uporabo take pomoči pa sile podpisnice priporočajo, da ena ali več sil, ki niso vpletene v spor, na svojo lastno pobudo ponudijo svoje dobre usluge ali posredovanje državam v sporu, če to dopuščajo razmere. Sile, ki niso vpletene v spor, imajo pravico ponuditi dobre usluge ali posredovanje celo v času sovražnosti. Uveljavljanja te pravice ne more nobena stranka v sporu nikakor šteti za neprijateljsko dejanje.

Vloga posrednika je pomirjanje nasprotujočih si zahtevkov in umiritev čustev mržnje, do katerih lahko pride med državami v sporu.

Naloge posrednika so končane, ko bodisi ena od strank v sporu ali sam posrednik izjavi, da predlagana sredstva pomiritve niso sprejeta.

Dobre usluge in posredovanje imajo, bodisi na zahtevo strank v sporu ali na pobudo sil, ki niso vpletene v spor, izključno svetovalno naravo in nimajo nikdar obvezne moči.

Sprejem posredovanja ne prekine, odloži ali ovira mobilizacije ali drugih pripravljalnih ukrepov na vojno, razen če ni drugače dogovorjeno. Če pride do posredovanja po začetku sovražnosti, to ne povzroči prekinitve vojaških operacij, ki že potekajo, razen če ni drugače dogovorjeno.

Sile podpisnice se sporazumejo, da priporočijo, če razmere to dopuščajo, uporabo posebnega posredovanja v naslednji obliki: v primeru resnega razhajanja, ki ogroža mir, države v sporu vsaka zase izberejo silo, ki ji zaupajo nalogo, da stopi v neposredne stike s silo, ki jo je izbrala druga stran z namenom, da se prepreči prekinitev miroljubnih odnosov; med tem mandatom, katerega trajanje ne sme biti daljše od trideset dni, razen če ni drugače dogovorjeno, države v sporu prenehajo z vsemi neposrednimi stiki o predmetu spora, za katerega velja, da je predložen izključno posredujočim silam, ki morajo storiti vse, kar je v njihovi moči, da ga rešijo; v primeru dokončne prekinitve miroljubnih odnosov imajo te sile skupno nalogo, da izkoristijo vsako priložnost za ponovno vzpostavitev miru.

V razhajanju mednarodne narave, pri katerih ne gre ne za čast niti za življenjsko pomembne interese, in ki izhajajo iz razlik v mnenju o dejstvih, sile podpisnice priporočajo, naj stranke, ki se niso mogle sporazumeti po diplomatski poti, ustanovijo mednarodno preiskovalno komisijo, če to razmere dopuščajo, ter na ta način olajšajo reševanje teh razhajanj z osvetlitvijo dejstev s pomočjo nepristranske in vestne preiskave.

Mednarodne preiskovalne komisije se ustanovijo s posebnim sporazumom med strankami v sporu. Konvencija o preiskavi opredeljuje dejstva, ki jih je treba proučiti, ter obseg pooblastil članov komisije. Določa tudi postopek. Postopek preiskave je kontradiktoren. Če oblika in roki, ki jih je treba upoštevati, niso navedeni v Konvenciji o preiskavi, jih določi sama Komisija.

Če ni drugače določeno, se mednarodne preiskovalne komisije oblikujejo na način, določen v 32. členu te konvencije.

Sile v sporu se obvezujejo, da bodo mednarodni preiskovalni komisiji v kar največji možni meri zagotovile vsa sredstva in ugodnosti, potrebne za to, da se v celoti seznani z zadevnimi dejstvi in jih natančno razume.

Mednarodna preiskovalna komisija predloži silam v sporu svoje poročilo, ki ga podpišejo vsi člani komisije.

Poročilo mednarodne preiskovalne komisije se omeji na navedbo dejstev in nikakor nima narave arbitražne sodbe. Silam v sporu prepušča popolno svobodo glede tega, kako bodo uveljavljale to navedbo dejstev.

Cilj mednarodne arbitraže je razreševanje nesoglasij med državami s pomočjo sodnikov, ki si jih države same izberejo, in na podlagi spoštovanja prava.

Pri vprašanjih pravne narave in še zlasti pri razlagi ali uporabi mednarodnih konvencij, sile podpisnice priznavajo, da je arbitraža najučinkovitejše in hkrati najpravičnejše sredstvo za reševanje sporov, ki jih diplomacija ni mogla rešiti.

Arbitražna konvencija se sklene za vprašanja, ki že obstajajo, ali za vprašanja, ki se utegnejo pojaviti. Arbitražna konvencija lahko vključuje kateri koli spor ali le določene vrste sporov.

Arbitražna konvencija vključuje obveznost podrediti se razsodbi v dobri veri.

Neodvisno od splošnih ali posebnih pogodb, ki izrecno določajo, da je zatekanje k arbitraži obvezno za sile podpisnice, si te sile pridržujejo pravico, da pred ratifikacijo tega akta ali kasneje sklenejo nove sporazume, splošne ali posebne, z namenom, da razširijo obvezno arbitražo na vse primere, za katere menijo, da jih je možno predložiti arbitraži.

Z namenom, da bi olajšali neposredno zatekanje k arbitraži za mednarodne spore, ki jih ni bilo mogoče rešiti z diplomacijo, se sile podpisnice obvezujejo, da bodo organizirale Stalno arbitražno sodišče, ki bo vselej dostopno in bo delovalo v skladu s pravili postopka, vključenimi v to konvencijo, razen če se stranke ne dogovorijo drugače.

Stalno razsodišče je pristojno za vse arbitražne primere, razen če se stranke ne dogovorijo, da ustanovijo posebno razsodišče.

Mednarodni urad, ustanovljen v Haagu, se uporablja kot dokumentacijski urad za Razsodišče. Ta urad se uporablja za prenos sporočil v zvezi s sestanki Razsodišča. Urad skrbi za arhive in vodi vse upravne posle. Sile podpisnice se obvezujejo, da bodo Mednarodnemu uradu v Haagu poslale pravilno overjen izvod vseh arbitražnih pogojev, sklenjenih med njimi, in vsake razsodbe posebnih razsodišč, ki se nanje nanaša. Obvezujejo se tudi, da bodo Uradu poslale zakone, predpise in dokumente, ki dokazujejo izvajanje razsodb Razsodišča.

V treh mesecih od ratifikacije te listine vsaka sila podpisnica izbere največ štiri osebe, priznane strokovnjake na področju mednarodnega prava, ki uživajo najvišji moralni ugled in ki so pripravljene sprejeti naloge arbitrov. Tako izbrane osebe se kot člani Razsodišča vpišejo na seznam, o katerem Urad obvesti vse sile podpisnice. Urad obvesti sile podpisnice o kakršni koli spremembi na seznamu arbitrov. Dve ali več sil se lahko sporazume o izboru enega ali več skupnih članov. Več sil lahko izbere isto osebo. Člani Razsodišča so imenovani za šest let. Njihovo imenovanje se lahko obnovi. V primeru smrti ali ob upokojitvi člana Razsodišča se njegovo mesto zapolni v skladu z načinom njegovega imenovanja.

Če sile podpisnice želijo predati Stalnemu razsodiš- ču v reševanje spor, do katerega je prišlo med njimi, se izberejo arbitri, ki sestavljajo pristojno razsodišče za odločanje o tem sporu, s splošnega seznama članov Razsodišča. Če ne pride do neposrednega dogovora pogodbenic o sestavi razsodišča, je postopek naslednji: Vsaka stranka imenuje dva arbitra, ti skupaj pa izberejo glavnega arbitra. Če je glasovanje neodločeno, se izbor glavnega arbitra zaupa tretji sili, ki jo stranki soglasno izbereta. Če v tej zadevi ne dosežeta soglasja, izbere vsaka stranka neko drugo silo, glavnega arbitra pa soglasno izbereta tako izbrani sili. Ko je razsodišče tako sestavljeno, stranki obvestita Urad o svoji nameri, da se zatečeta k razsodišču, in o imenih arbitrov. Arbitražno sodišče se sestane na dan, ki ga določita stranki. Člani razsodišča uživajo diplomatske privilegije in imunitete pri opravljanju svojih dolžnosti tudi, kadar so zunaj svoje domovine.

Arbitražno sodišče ima svoj običajni sedež v Haagu. Razen v nujnih primerih lahko kraj zasedanja spremeni le Razsodišče s privoljenjem strank v sporu.

Mednarodni urad v Haagu je pooblaščen dati prostore in osebje na razpolago silam podpisnicam za delo posebne arbitražne komisije. Pristojnost Stalnega razsodišča se lahko pod pogoji, določenimi v pravilnikih, razširi na spore med silami nepodpisnicami ali med silami podpisnicami in silami nepodpisnicami, če se stranki v sporu strinjata, da bo spor reševalo to Razsodišče.

Sile podpisnice štejejo za svojo dolžnost, da kadar grozi, da bo med dvema ali več silami podpisnicami prišlo do resnega spora, te opomnijo, da jim je na razpolago Stalno razsodišče. Zato izjavljajo, da se opozarjanje strank v sporu na določbe te Konvencije in nasveti, naj se v interesu miru obrnejo na Stalno razsodišče, lahko štejejo le za prijateljska dejanja.

Potem ko ta akt ratificira vsaj devet sil, se v Haagu, kakor hitro je to možno, ustanovi Stalni upravni svet, ki ga sestavljajo diplomatski predstavniki sil podpisnic, akreditiranih v Haagu, in nizozemski minister za zunanje zadeve, ki deluje kot predsednik. Ta Svet je pooblaščen za ustanovitev in organizacijo Mednarodnega urada, ki bo pod njegovim vodstvom in nadzorom. Svet obvesti sile o ustanovitvi Razsodišča in poskrbi za začetek njegovega delovanja. Svet sprejme svoj poslovnik in vse preostale potrebne pravilnike. Svet odloča o vseh administrativnih vprašanjih, ki lahko nastanejo v zvezi z delovanjem Razsodišča. Ima popoln nadzor nad imenovanjem, začasnim prenehanjem opravljanja funkcij ali odpuščanja uradnikov in zaposlenih v Uradu. Določa plačila in plače ter nadzira splošne izdatke. Prisotnost petih članov na pravilno sklicanih sestankih zadošča za veljavno odločanje Sveta. Sklepi se sprejemajo z večino glasov. Svet nemudoma obvesti sile podpisnice o pravilnikih, ki jih sprejme. Pošlje jim tudi letno poročilo o delu Razsodišča, o delu uprave in o stroških.

Stroške urada pokrivajo sile podpisnice v razmer- ju, ki je določeno za Mednarodni urad Svetovne poštne zveze.

Z namenom, da se spodbudi razvoj arbitraže, se sile podpisnice dogovorijo o naslednjih pravilih, ki se nanašajo na arbitražni postopek, razen če se stranke v sporu ne sporazumejo o drugih pravilih.

Sile, ki se zatečejo k arbitraži, podpišejo posebno listino (kompromis), v kateri sta jasno opredeljena predmet spora kakor tudi obseg pooblastil arbitrov. Ta listina vključuje tudi obveznost strank podrediti se razsodbi v dobri veri.

Dolžnosti arbitra se lahko dodelijo enemu samemu arbitru ali več arbitrom, ki jih stranke v sporu izberejo po svoji volji ali med člani Stalnega arbitražnega sodišča, ustanovljenega s tem aktom. Če ne pride do ustanovitve razsodišča z neposrednim dogovorom med strankama, je postopek naslednji: Vsaka stranka imenuje dva arbitra, ti skupaj pa izberejo glavnega arbitra. Če je glasovanje neodločeno, se izbor glavnega arbitra zaupa tretji sili, ki jo stranki soglasno izbereta. Če soglasje o tej zadevi ni doseženo, vsaka stranka izbere drugo silo, glavni arbiter pa se izbere v soglasju med tako izbranimi silami.

Če se za arbitra izbere vladar ali šef države, potem on določi arbitražni postopek.

Glavni arbiter je po funkciji predsednik razsodišča. Če razsodišče nima glavnega arbitra, potem samo imenuje svojega predsednika.

V primeru smrti, ob upokojitvi ali zaradi nezmožnosti enega od arbitrov za opravljanje dolžnosti iz katerega koli razloga se njegovo mesto zapolni v skladu z načinom njegovega imenovanja.

Kraj zasedanja razsodišča izberejo stranke v sporu. Če ne pride do tega izbora, razsodišče zaseda v Haagu. Razen v nujnih primerih razsodišče ne more spremeniti tako določenega kraja brez privolitve strank v sporu.

Stranke v sporu imajo pravico imenovati delegate ali posebne zastopnike, ki prisostvujejo zasedanjem razsodišča z namenom, da opravljajo naloge posrednikov med njimi in razsodiščem. Poleg tega imajo pravico imeti za obrambo svojih pravic in interesov pred razsodiščem svetovalca ali odvetnike, ki jih imenujejo v ta namen.

Razsodišče odloči o izbiri jezikov, ki jih uporablja in katerih uporabo dovoli.

Praviloma arbitražni postopek obsega dve različni fazi: predhodno preiskavo in razpravo. Med predhodno preiskavo pošljejo zadevni zastopniki članom razsodišča in nasprotni stranki vse tiskane ali pisane listine in vse dokumente, ki vsebujejo argumente v zvezi z določenim primerom. Obliko in roke za ta sporočila določi razsodišče v skladu z 49. členom. Med razpravo pred razsodiščem stranki v sporu ustno obrazložita svoje argumente.

Vsak dokument, ki ga predloži ena od strank v sporu, je treba poslati drugi stranki.

Razprave potekajo pod vodstvom predsednika. Javne so le, če tako sklene razsodišče s privolitvijo strank v sporu. Zabeležijo se v zapisnikih, ki jih sestavijo tajniki, ki jih imenuje predsednik. Samo ti zapisniki so verodostojni.

Ko je predhodna preiskava končana, ima razsodišče pravico zavrniti razpravo o vseh novih listinah ali dokumentih, ki mu jih ena od strank v sporu želi predložiti brez privolitve druge stranke v sporu.

Razsodišče pa lahko upošteva nove listine ali dokumente, na katere ga opozorijo zastopniki ali svetovalci strank v sporu. V tem primeru ima razsodišče pravico zahtevati, da se mu te listine ali dokumenti predložijo, vendar pa mora z njimi seznaniti nasprotno stranko.

Poleg tega lahko razsodišče zahteva od zastopni- kov strank v sporu, da predložijo vse listine in prosi za potrebno razlago. V primeru zavrnitve razsodišče to zabeleži.

Zastopniki in svetovalci strank v sporu so pooblaščeni, da razsodišču ustno predstavijo vse argumente, za katere menijo, da so pomembni za obrambo njihovega primera.

Zastopniki in svetovalci imajo pravico do ugovorov in predlogov. Sklepi razsodišča o teh predlogih so dokončni in ne morejo biti predmet kasnejše razprave.

Člani razsodišča imajo pravico postavljati vprašanja zastopnikom in svetovalcem strank v sporu in od njih zahtevati pojasnila o dvomljivih vprašanjih. Zastavljena vprašanja in dane pripombe članov razsodišča med razpravami se ne štejejo za izraz mnenja razsodišča na splošno ali njegovih članov posamezno.

Razsodišče je pooblaščeno, da določi svojo pristojnost za razlago kompromisa ter drugih pogodb, na katere se v danem primeru lahko sklicuje, in za uporabo načel mednarodnega prava.

Razsodišče ima pravico sprejeti sklepe o postopku pri obravnavanju primera, ki določa oblike in roke, v katerih mora vsaka stranka zaključiti svoja dokazovanja in urediti vse potrebne formalnosti za obravnavanje dokazov.

Ko zastopniki in svetovalci strank v sporu predložijo vse obrazložitve in dokaze v podporo svojega primera, predsednik razglasi, da je razprava končana.

Odločanje razsodišča je tajno. Vsaka odločitev se sprejme z večino glasov članov razsodišča. Če član glasovanje zavrne, je treba to zapisati v zapisniku.

Razsodba, za katero je glasovala večina, ima obrazložitev. Sestavljena je v pisni obliki in jo podpiše vsak član razsodišča. Tisti člani, ki ostanejo v manjšini, lahko ob podpisu zabeležijo svoje nestrinjanje.

Razsodba se prebere na javnem zasedanju razsodišča, na katerem so prisotni zastopniki in svetovalci strank v sporu ali so bili nanj pravilno povabljeni.

Z razsodbo, ki je pravilno razglašena in sporočena zastopnikom strank v sporu, je spor dokončno rešen brez možnosti pritožbe.

Stranke si lahko v kompromisu pridržijo pravico zahtevati revizijo razsodbe. V tem primeru in če ni drugače dogovorjeno, je treba zahtevo nasloviti na razsodišče, ki je razsodbo izreklo. To je možno le na podlagi odkritja kakega novega dejstva, za katerega se domneva, da bi imelo odločilen vpliv na razsodbo in ki zanj v času, ko je bila razprava končana, nista vedela niti razsodišče niti stranka v sporu, ki zahteva revizijo. Postopek za revizijo se lahko uvede le z izrecno odločitvijo razsodišča, da obstaja novo dejstvo, za katero pripoznava, da je take narave, kot je opisano v prejšnjem odstavku, in razglaša, da je zahteva na tej podlagi sprejemljiva. Kompromis določa tudi rok, v katerem je treba vložiti zahtevo za revizijo.

Razsodba je obvezna le za tiste stranke v sporu, ki so sklenile kompromis. Če gre za vprašanje razlage kakšne konvencije, katere pogodbenice so druge sile in ne tiste, ki so stranke v sporu, te zadnje obvestijo preostale sile pogodbenice o sklenitvi kompromisa. Vsaka od teh sil ima pravico intervenirati v postopku o tej zadevi. Če ena ali če jih več to pravico izkoristi, je v razsodbi vsebovana razlaga zanje enako obvezujoča.

Vsaka stranka v sporu poravnava svoje stroške in enak delež stroškov razsodišča.

To konvencijo je treba čim hitreje ratificirati. Ratifikacijske listine se deponirajo v Haagu. Sestavi se zapisnik, v katerem je zabeležen prejem vsake ratifikacijske listine, in pravilno overjena kopija se po diplomatski poti pošlje vsem silam, zastopanim na Mednarodni mirovni konferenci v Haagu.

Sile nepodpisnice, ki so bile zastopane na Mednarodni mirovni konferenci, lahko pristopijo k tej Konvenciji. V ta namen morajo o svojem pristopu obvestiti sile pogodbenice z notifikacijo, naslovljeno na nizozemsko vlado, ki to sporoči tudi drugim silam pogodbenicam.

Pogoje, pod katerimi lahko sile, ki niso bile zastopane na Mednarodni mirovni konferenci, pristopijo k tej Konvenciji, določi kasnejši sporazum med silami pogodbenicami.

Če ena od visokih pogodbenic odpove to Konvencijo, ta odpoved začne veljati šele eno leto po notifikaciji nizozemski vladi o odpovedi, ki o tem takoj obvesti tudi druge sile pogodbenice. Ta odpoved velja le za silo, ki pošlje tako notifikacijo. V potrditev tega so pooblaščenci podpisali to Konvencijo in nanjo odtisnili svoje pečate. Sestavljeno v Haagu 29. julija 1899 v enem samem izvodu, ki ostane v arhivih nizozemske vlade, njegove pravilno overjene kopije pa se pošljejo silam pogodbenicam po diplomatski poti.