Zakon o ratifikaciji konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zakjučnim protokolom in dogovora o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti

# Zakon o ratifikaciji konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zakjučnim protokolom in dogovora o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti Na podlagi prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## UKAZ o razglasitvi Zakona o ratifikaciji konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zaključnim protokolom in dogovora o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti Razglašam Zakon o ratifikaciji konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zaključnim protokolom in dogovora o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 25. marca 1993.

Ratificira se konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti z zaključnim protokolom in dogovor o izvajanju konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o socialni varnosti, podpisana na Dunaju dne 30. novembra 1992.

Konvencija z zaključnim protokolom in dogovor o njenem izvajanju se v izvirniku v slovenskem in nemškem jeziku glasita:

(1) V tej konvenciji pomenijo izrazi: 1. »Slovenija« Republika Slovenija; »Avstrija« Republika Avstrija; 2. »Državljan« z3) Ta konven državljan Republike Slovenije za Avstrijo avstrijski državljan; 3.. »Pravni predpisi« zakoni, odredbe in drugi predpisi, ki se nanašajo na področja socialne varnosti,'navedena v prvem odstavku 2. člena; 4. »Pristojni organ« za Slovenijo ministri, ki se ukvarjajo z uporabo pravnih predpisov, navedenih v T. točki prvega odstavka 2. člena, za Avstrijo zvezni ministri, ki se ukvarjajo z uporabo pravnih predpisov, navedenih v 2. točki prvega odstavka 2. člena; 5. »Nosilec« zavod ali organ, ki izvaja pravne predpise ali del le-teh, kot so navedeni v prvem odstavku 2. člena; 6. »Pristojni nosilec« nosilec, pri katerem je oseba zavarovana v času vložitve zahteve za dajatev ali storitev, ali pri katerem ima oziroma bi še imela pravico do dajatve ali storitve, če bi bivala na ozemlju države podpisnice, v kateri je bila nazadnje zavarovana; 7. »Družinski član« družinski član po pravnih predpisih tiste države podpisnice, v kateri ima svoj sedež nosilec zavarovanja, v katerega breme se zagotovijo dajatve ali opravijo storitve; 8. »Zavarovalna doba« čas plačevanja prispevkov in z njim izenačen čas, kot velja po pravnih predpisih obeh držav podpisnic; 9. »Dajatev«, »renta« ali »pokojnina« dajatev, renta ali pokojnina vključno z vsemi deli iz javnih sredstev, uskladitvami, dodatki in kapitaliziranimi zneski; 10. »Družinski dodatki« za Slovenijo otroški dodatek, za Avstrijo družinski dodatek; (2) Drugi izrazi iz te konvencije imajo pomen, kot jim ga določajo pravni predpisi, ki veljajo za ta področja.

(1) Ta konvencija se nanaša na 1. avstrijske pravne predpise o a) zdravstvenem zavarovanju, b) zavarovanju za primere nesreč pri delu, c) pokojninskem zavarovanju, razen posebnega zavarovanja za notariat, d) denarni pomoči v primeru brezposelnosti, e) družinskih dodatkih; 2. slovenske pravne predpise o a) zdravstvenem zavarovanju, b) pokojninskem in invalidskem zavarovanju, c) denarnih nadomestilih in denarni pomoči za brezposelnost, d) otroških dodatkih in varstvu materinstva. (2) Če v tretjem in četrtem odstavku ni določeno drugače, se ta konvencija nanaša tudi na vse pravne predpise, ki združujejo, spreminjajo ali dopolnjujejo pravne predpise, navedene v prvem odstavku. (3) Ta konvencija se ne nanaša na pravne predpise o novem sistemu ali novem področju socialne varnosti in tudi ne na sisteme, ki veljajo za žrtve vojne in njenih posledic. (4) Pravni predpisi, ki izhajajo iz meddržavnih pogodb s tretjimi državami ali se uporabljajo pri njihovem izvajanju, se ne upoštevajo v odnosih med obema državama podpisnicama, kolikor ne vključujejo uredb o bremenih zavarovanja.

Ta konvencija velja a) za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh držav podpisnic; b) za druge osebe, če le-te uveljavljajo pravice na osnovi zavarovanja oseb, navedenih pod a).

Pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice se državljani te države podpisnice obravnavajo enako kot državljani druge države podpisnice, kolikor ta konvencija ne določa drugače.

Če ta konvencija ne določa drugače, pokojnine, rente in druge dajatve – razen nadomestil v času brezposelnosti – do katerih je oseba upravičena po pravnih predpisih ene države podpisnice, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, zamrznjene, odvzete ali zasežene, ker upravičenec prebiva na ozemlju druge države podpisnice.

Glede obveznega zavarovanja osebe, ki opravlja pridobitno dejavnost, veljajo – če v 7. in 8. členu ni določeno drugače – pravni predpisi države podpisnice, na katere območju se pridobitna dejavnost opravlja. Glede opravljanja nesamostojne pridobitne dejavnosti velja ta določba tudi, če je stalno bivališče, zaposlenega ali sedež delodajalca na ozemlju druge države podpisnice.

(1) Če podjetje, ki ima sedež na ozemlju ene države podpisnice, pošlje svojega zaposlenega na delo na ozemlje druge države podpisnice, veljajo zanj pravni predpisi prve države podpisnice do konca 24. koledarskega meseca od prevzema dolžnosti na ozemlju druge države, kot če bi bila ta oseba dalje zaposlena na ozemlju prve države podpisnice. (2) Če podjetje za letalski promet, ki ima sedež na ozemlju ene države podpisnice, pošlje svojega zaposlenega na delo na ozemlje druge države podpisnice, se zanj dalje uporabljajo pravni predpisi prve države podpisnice, kot če bi bila ta oseba naprej zaposlena na ozemlju prve države podpisnice. (3) Glede posadke ladje in drugih oseb, ki na njej niso zaposlene le začasno, veljajo pravni predpisi države podpisnice, pod katere zastavo ladja plove. (4) Glede zaposlenih v javni upravi, ki so poslani iz ene države podpisnice v drugo, veljajo pravni predpisi države podpisnice, iz katere so bili poslani.

(1) Za diplomate in člane diplomatskega osebja - razen v primerih iz četrtega odstavka – pri opravljanju službe za državo pošiljateljico – ne uporabijo pravni predpisi, ki veljajo v državi sprejema. (2) a) Oprostitev iz prvega odstavka tega člena velja tudi za člane administrativnega in tehničnega osebja misije ter za strežno osebje misije, ki niso državljani države sprejema in v njej tudi nimajo stalnega bivališča. b) Ne glede na določbe iz točke a) se lahko člani administrativnega in tehničnega osebja misije, ki so državljani države pošiljateljice in imajo stalno bivališče v državi sprejema, v roku treh mesecev od začetka zaposlitve odločijo za uporabo pravnih predpisov države pošiljateljice. (3) Oprostitev iz prvega odstavka velja tudi za člane zasebnega hišnega osebja, ki so zaposleni le pri diplomatu ali pri članu diplomatskega osebja, kolikor člani tega osebja a) niso državljani države sprejema in v njej nimajo stalnega bivališča in b) zanje veljajo pravni predpisi države pošiljateljice ali tretje države. (4) Če diplomat ali član diplomatskega osebja zaposli osebe, za katere ne velja oprostitev iz tretjega odstavka, se mora ravnati po pravnih predpisih, ki veljajo za delodajalce v državi sprejema. (5) Odstavki 1-4 veljajo, ustrezno za člane konzularnih predstavništev in člane hišnega osebja, ki so zaposleni v le-teh.

(1) Pristojni organi obeh držav podpisnic se lahko na skupno zahtevo zaposlenega in njegovega delodajalca sporazumno dogovorijo, da ne bodo uporabili določb od 6. do 8. člena, pri čemer morajo upoštevati vrsto in okoliščine zaposlitve. (2) Če veljajo za zaposlenega iz prvega odstavka pravni predpisi ene države podpisnice, čeprav je zaposlen na ozemlju druge države podpisnice, se uporabijo pravni predpisi, ki bi veljali, če bi bila ta oseba zaposlena na ozemlju prve države podpisnice.

Če je oseba pridobila zavarovalno dobo po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, se za pridobitev pravice do dajatve in za določitev njenega trajanja se šteje zavarovalna doba v obeh državah, če se le ta nanaša na isto obdobje.

(1) Za osebo, ki izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravice do zdravstvenih storitev po pravnih predpisih ene države podpisnice oziroma bi jih izpolnjevala, če bi se nahajala na ozemlju te države, velja: a) če ima stalno bivališče na ozemlju druge države podpisnice, je v breme pristojnega nosilca upravičena do storitev nosilca v kraju bivanja po pravnih predpisih, ki veljajo za tega nosilca, b) če se začasno nahaja na ozemlju druge države podpisnice, je v breme pristojnega nosilca upravičena do storitev nosilca v kraju svojega začasnega bivanja po pravnih predpisih, ki veljajo za tega nosilca, če je zaradi stanja te osebe potrebno takojšnje nudenje takšnih storitev. (2) V primerih iz prvega odstavka je nudenje telesnih protez, večjih pripomočkov in drugih zdravstvenih storitev velike vrednosti vezano na soglasje pristojnega nosilca, razen če je bilo zaradi odložitve storitve resno ogroženo življenje ali zdravje te osebe. (3) V primerih iz prvega odstavka pristojni nosilec izplačuje dajatve po zanj veljavnih pravnih predpisih. (4) Prejšnji odstavki veljajo ustrezno za družinske člane oseb iz prvega odstavka. (5) Če je po pravnih predpisih ene države podpisnice višina dajatev odvisna od števila družinskih članov, mora pristojni nosilec upoštevati tudi tiste družinske člane, ki imajo stalno bivališče na ozemlju druge države podpisnice. (6) Če se po slovenskih pravnih predpisih višina dajatev v primeru materinstva izračuna na osnovi predhodne plače upravičenca, mora slovenski nosilec upoštevati izključno plačo, ki jo je upravičena oseba pridobila v času zadnje zaposlitve v Sloveniji, pri čemer velja upravičenčeva povprečna v Sloveniji pridobljena plača kot povprečna plača celotnega predpisanega obdobja.

(1) Za prejemnike pokojnin iz pokojninskega zavarovanja držav podpisnic se uporabijo pravni predpisi o zdravstvenem zavarovanju upokojencev tiste države podpisnice, na katere ozemlju ima prejemnik pokojnine stalno bivališče. Če upokojenec prejema pokojnino samo po pravnih predpisih druge države podpisnice, Velja ta pokojnina kot pokojnina prve države podpisnice. (2) Prvi odstavek velja ustrezno za upravičence do pokojnine, vlagatelje pokojninskih zahtevkov.

V primerih iz prvega odstavka 11. člena ter iz 2. stavka prvega odstavka 12. člena storitve nudijo v Sloveniji območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki pride v poštev glede na kraj bivanja te osebe, v Avstriji bolniška blagajna, ki pride, v poštev glede na kraj bivanja te osebe.

(1) Pristojni nosilec povrne nosilcu v kraju bivanja.stroške, ki jih je le-ta imel po 11. členu ter po 2. stavku prvega odstavka 12. člena, razen administrativnih stroškov. (2) Da bi poenostavili upravni postopek, se lahko pristojni organi, namesto za posamezne obračune, dogovorijo za pavšalna plačila za vse primere ali za določene skupine primerov.

(1) Oseba, ki ima zaradi nesreče pri delu ali zaradi poklicne bolezni pravico do storitev po pravnih predpisih ene države podpisnice, ima med bivanjem na ozemlju druge države podpisnice v breme pristojnega nosilca pravico do storitev nosilca v kraju bivanja po pravnih predpisih, ki veljajo za tega nosilca. Drugi odstavek 11. člena velja ustrezno. (2) V primerih iz prvega odstavka nudi storitve v Sloveniji območna enota Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki pride v poštev glede na kraj bivanja zavarovanca, v Avstriji bolniška blagajna, ki pride v poštev glede na kraj bivanja upravičenca, ali nosilec zavarovanja za primere nesreč pri delu. (3) Glede povračila stroškov po prvem odstavku ustrezno velja 14. člen.

Če oseba s stalnim bivališčem na ozemlju ene države podpisnice odpotuje na osnovi veljavne delovne pogodbe na delo v drugo državo podpisnico in na neprekinjenem in najkrajšem potovanju v kraj zaposlitve doživi nesrečo, nosilec zavarovanja te države podpisnice zagotovi ustrezne dajatve za to nesrečo po pravnih predpisih o zavarovanju za primere nesreč pri delu. To velja tudi za nesrečo, ki jo zaposleni doživi pri povratku v državo svojega stalnega bivališča neposredno po zaključku delovne pogodbe, na osnovi katere je bil odpotoval v drugo državo podpisnico.

(1) Če je po pravnih predpisih ene države podpisnice pogoj za zagotovitev dajatev in nudenje storitev v primeru poklicne bolezni, da je bila ta bolezen prvič zdravniško ugotovljena na ozemlju te države podpisnice, velja ta pogoj kot izpolnjen, če je bila bolezen prvič ugotovljena na ozemlju druge države podpisnice. (2) Če pravni predpisi ene države podpisnice predvidevajo, da se dajatve in storitve v primeru poklicne bolezni zagotovi oziroma nudi le, če je oseba s to poklicno boleznijo opravljala poklicno dejavnost, ki lahko povzroči to bolezen, minimalni čas, ki je določen kot pogoj za pridobitev pravice do dajatve/storitve, pristojni nosilec te države podpisnice – če je potrebno – upošteva kot čas opravljanja takšne dejavnosti tudi čas, v katerem so veljali pravni predpisi druge države podpisnice.

(1) Če je treba v primeru poklicne bolezni upoštevati pravne predpise obeh držav podpisnic, se dajatve odobri le po pravnih predpisih tiste države podpisnice, na katere ozemlju je oseba nazadnje opravljala dejavnost, ki more povzročiti takšno poklicno bolezen – kolikor ta oseba izpolnjuje pogoje po teh pravnih predpisih. (2) Če je oseba, ki je zbolela za poklicno boleznijo, prejemala ali prejema dajatve oziroma je koristila ali koristi storitve v breme nosilca ene države podpisnice in potem ko je tudi po pravnih predpisih druge države podpisnice opravljala dejavnost, ki lahko povzroči poklicno bolezen, zaradi poslabšanja svojega stanja zaprosi za dajatve in storitve pri nosilcu druge države podpisnice, nosilec iz prve države podpisnice nadalje zagotavlja dajatve in storitve po pravnih predpisih, ki veljajo zanj in ne upošteva poslabšanja, pristojni nosilec druge države podpisnice pa zagotovi dajatev v višini zneska razlike med dajatvijo, ki jo je dolžan zagotoviti po poslabšanju in dajatvijo, ki bi jo moral zagotoviti pred poslabšanjem stanja po zanj veljavnih pravnih predpisih, če bi bolezen nastopila po teh pravnih predpisih.

(1) Če je oseba dopolnila zavarovalno dobo po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, se pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatev le-ta sešteje, kolikor se ne nanaša na isto obdobje. V koliki, meri in na kakšen način se upošteva to zavarovalno dobo, določajo pravni predpisi tiste države podpisnice, v kateri je oseba dopolnila to zavarovalno dobo. (2) Če je po pravnih predpisih ene države podpisnice odobritev določenih dajatev odvisna od zavarovalne dobe v poklicu, za katerega velja poseben sistem, ali pa v določenem poklicu ali določeni dejavnosti, se pri odobritvi takšne dajatve zavarovalno dobo, ki jo je prosilec dopolnil po pravnih predpisih druge, države podpisnice, upošteva le, če je bila dopolnjena v določenem sistemu ali – če tak sistem ne obstaja – v enakem poklicu ali v enaki dejavnosti.

(1) Če oseba, ki je dopolnila zavarovalno dobo po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, ali njeni družinski člani vložijo zahtevo za dajatve, se pravica do le-teh ugotavlja na naslednji način: a) Nosilec vsake države podpisnice mora ugotoviti po zanj veljavnih predpisih, ali s seštetjem zavarovalne dobe, kot je določeno v 19. členu, ta oseba izpolnjuje pogoje za zagotovitev dajatve po teh predpisih. b) Če obstaja pravica do dajatve, mora vsak nosilec, ki pride v pošte v, najprej izračunati teoretični znesek dajatve, ki bi ga morali izplačevati, če bi moral vso zavarovalno dobo, ki velja po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, upoštevati izključno po zanj veljavnih pravnih predpisih, če je znesek dajatve neodvisen od dolžine zavarovalne dobe, velja kot teoretičen znesek. c) Na osnovi tega zneska mora nosilec določiti znesek, ki ga je dolžan izplačevati, v sorazmerju med dolžino zavarovalne dobe, ki jo mora upoštevati po zanj veljavnih predpisih in celotne zavarovalne dobe, ki se jo upošteva po pravnih predpisih obeh držav podpisnic. d) Pri izvajanju določb iz točk b) in c) se zavarovalne dobe, ki se pokrivajo, upošteva tako, kot če se ne bi pokrivale. e) Če obstaja po pravnih predpisih ene države podpisnice pravica do dajatve tudi ne glede na 19. člen, mora nosilec te države podpisnice zagotoviti ustrezno dajatev le na osnovi zavarovalne dobe, ki jo mora upoštevati po zanj veljavnih pravnih predpisih. (2) Če zavarovalna doba za izračun dajatve, ki jo je treba upoštevati po pravnih predpisih ene države podpisnice, ne znaša skupno dvanajst mesecev, se po teh pravnih predpisih dajatve ne zagotovi. To ne velja, če po teh pravnih predpisih obstaja pravica do dajatev samo na osnovi te zavarovalne dobe. (3) Zavarovalno dobo po 1. stavku drugega odstavka mora nosilec v drugi državi podpisnici pri pridobitvi, ohranitvi in ponovni pridobitvi pravice do dajatve in njene višine upoštevati tako, kot če bi bila ta zavarovalna doba dopolnjena po zanj veljavnih pravnih predpisih.

Avstrijski nosilci morajo 19. in 20. člen uporabljati po naslednjih pravilih: 1. Pri ugotavljanju upravičenca do dajatve in njenega plačnika se upošteva le avstrijska zavarovalna doba. 2. 19. in 20. člen ne veljata za rudarske odpravnine iz rudarskega pokojninskega zavarovanja. 3. Pri izvajanju 19. in 20. člena se v dnevih izražena slovenska zavarovalna doba preračuna v mesece; pri tem 30 dni ustreza enemu mesecu, preostali dnevi pa veljajo kot en mesec. 4. Pri izvajanju točke a) prvega odstavka 20. člena velja kot nevtralna doba tista doba, v kateri je imel zavarovanec pravico do starostne ali invalidske, pokojnine po slovenskih pravnih predpisih. 5. Pri izvajanju točke b) prvega odstavka 20. člena se pri odmeri osnove za pokojnino upošteva samo avstrijska zavarovalna doba. 6. Pri izvajanju točke b) prvega odstavka 20. člena se prispevki za višje zavarovanje, rudarski dodatki, dodatki za pomoč in postrežbo ter varstveni dodatki ne štejejo v osnovo. 7. Če pri izvajanju točke c) prvega odstavka 20. člena skupna zavarovalna doba, ki se jo upošteva po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, presega najvišjo zavarovalno dobo, kije po avstrijskih pravnih predpisih določena za odmero dodatka, se delni znesek izplačila izračuna po razmerju med dolžino zavarovalne dobe, ki se jo upošteva po avstrijskih pravnih predpisih, in omenjenim najvišjim možnim številom mesecev zavarovanja. 8. Glede izračuna dodatkov za pomoč in postrežbo veljata točki b) in c) prvega odstavka 20. člena. 9. Znesek, izračunan po točki c) prvega odstavka 20. člena, se lahko zviša za zneske prispevkov k višjemu zavarovanju, rudarski dodatek, dodatek za pomoč in postrežbo ter za varstveni dodatek. 10. Posebna izplačila se določijo v višini avstrijskega delnega zneska.

Slovenski nosilci morajo 19. in 20. člen uporabljati po naslednjih pravilih: 1. Pri ugotavljanju upravičenca do dajatve in njenega plačnika se upošteva le slovenska zavarovalna doba, 2. Če je po slovenskih pravnih predpisih določeno dejansko stanje pogoj za pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev neke pravice do dajatve, ima enako stanje v Avstriji enak učinek. 3. Pri izvajanju točke b) prvega odstavka 20. člena se pri odmeri osnove za pokojnino upošteva samo slovenska zavarovalna doba. 4. Če pri izvajanju točke c) prvega odstavka 20. člena skupna zavarovalna doba, ki se jo upošteva po pravnih predpisih obeh držav podpisnic, presega najdaljšo možno zavarovalno dobo, ki je po slovenskih pravnih predpisih določena za odmero zneska dajatve, se delni znesek za izplačevanje izračuna v sorazmerju med zavarovalno dobo, ki se jo upošteva po slovenskih pravnih predpisih, in omenjenim najvišjim možnim številom mesecev zavarovanja. 5. Glede izračuna dodatkov za pomoč in postrežbo veljata točki b) in c) prvega odstavka 20. člena.

(1) Zavarovalna doba, dosežena z obveznim zavarovanjem po pravnih predpisih ene države podpisnice, se upošteva pri zahtevi za nadomestilo za primer brezposelnosti po pravnih predpisih druge države podpisnice, kolikor je bil brezposelni v državi podpisnici, v kateri uveljavlja zahtevek za takšno nadomestilo, v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo prošnje za takšno nadomestilo zaposlen in obvezno zavarovan za primer brezposelnosti najmanj 13 tednov in če pri tem niso bili kršeni predpisi o zaposlovanju tujcev – delojemalcev. (2) Pogoj minimalne zaposlitvene dobe trinajstih tednov, kot je zapisan v prvem odstavku, ne velja za brezposelne, ki so se nameravali zaposliti za daljši čas, vendar je bila njihova zaposlitev brez njihove krivde končana prej kot v trinajstih tednih.

Čas prejemanja dajatve se skrajša za čas, ko je brezposelni v drugi državi podpisnici v zadnjih dvanajstih mesecih pred vložitvijo zahteve že prejemal dajatev za primer brezposelnosti.

(1) Oseba, ki je zaposlena kot delojemalec v eni državi podpisnici, ima po pravnih predpisih te države podpisnice pravico do družinskih dodatkov tudi za otroke, ki stalno živijo v drugi državi podpisnici. (2) Glede pravice do družinskega dodatka se delojemalce obravnava tako, kot če bi imeli stalno bivališče le v državi podpisnici, V kateri so zaposleni. (3) Za otroke, ki so dopolnili petnajsto leto starosti in ki stalno živijo v Sloveniji, obstaja pravica do avstrijskega družinskega dodatka le, če se šolajo.

(1) Družinski dodatek, ki se po avstrijskih pravnih predpisih prizna za otroke, ki stalno živijo v Sloveniji, znaša za vsakega otroka mesečno 955 avstrijskih šilingov. Ta znesek se zviša ali zniža za enak odstotek, kot se bo družinski dodatek za vsakega otroka zvišal ali znižal v Avstriji po 1. januarju 1992. (2) Za otroke, ki so dopolnili deseto leto starosti in stalno živijo v Sloveniji, se z začetkom koledarskega leta, v katerem otrok dopolni deseto leto starosti, družinski dodatek zviša za mesečno 120 avstrijskih šilingov. Ta znesek se zviša ali zniža za enak odstotek, kot se bo doplačilo k družinskemu dodatku za vsakega otroka, ki je dopolnil deseto leto starosti, zvišalo ali znižalo v Avstriji po 1. januarju 1992.

(1) Če predvidevajo pravni predpisi ene države podpisnice pri uveljavitvi pravice do družinskega dodatka določeno čakalno dobo, se pri tem upošteva enakovrstna čakalna doba v drugi državi podpisnici. (2) Delojemalce, ki prejemajo dajatve po pravnih predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali zavarovanju za primer brezposelnosti države podpisnice, se glede pravice do družinskih dodatkov obravnava tako, kot če bi bili zaposleni v državi podpisnici, po katere pravnih predpisih prejemajo te dajatve.

Če je neka oseba v enem koledarskem mesecu ob upoštevanju te konvencije ustvarila pogoje za pridobitev družinskega dodatka vsakokrat za enega otroka po pravnih predpisih ene in druge države podpisnice, bo za ta mesec prejela družinski dodatek samo od tiste države podpisnice, po katere pravnih predpisih bi jih morala prejeti v začetku istega meseca.

Če so ob upoštevanju te konvencije po pravnih predpisih obeh držav podpisnic izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice do družinskega dodatka v obeh državah, se ga prizna izključno po pravnih predpisih tiste države podpisnice, v kateri otrok stalno živi.

Otroci v smislu tega poglavja so osebe, za katere so predvideni družinski dodatki po pravnih predpisih, ki se uporabijo v ta namen.

(1) Pristojni organi bodo z dogovorom določili upravne ukrepe, ki so potrebni za izvajanje te konvencije. (2) Pristojni organi obeh držav podpisnic se bodo med seboj obveščali a) o vseh ukrepih, ki jih bodo sprejemali za uporabo te. konvencije; b) o vseh spremembah svojih pravnih predpisov, ki zadevajo uporabo te konvencije. (3) Pri uporabi te konvencije morajo organi in nosilci v obeh državah podpisnicah eden drugemu pomagati in postopati kot pri uporabi svojih pravnih predpisov. Ta uradna pomoč je brezplačna. (4) Nosilci in organi obeh držav podpisnic lahko zaradi uporabe te konvencije stopijo v neposreden stik med seboj in z udeleženimi osebami ali njihovimi pooblaščenci. (5) Nosilci in organi v eni državi podpisnici ne smejo zavrniti pri njih vloženih zahtev ali drugih dopisov, ker so le-ti napisani v uradnem jeziku druge države podpisnice. (6) Zdravniške preglede, ki se opravijo pri izvajanju pravnih predpisov ene države podpisnice in zadevajo osebe, ki se nahajajo na ozemlju druge države podpisnice, bo na prošnjo pristojnega organa in v njegovo breme opravil nosilec v kraju bivanja osebe. Stroški se ne povrnejo, če se opravijo zdravniški pregledi v interesu nosilcev obeh držav podpisnic. (7) Glede sodne pravne pomoči veljajo določbe, ki se uporabljajo pri izvajanju pravne pomoči v civilnopravnih zadevah.

Za lažje izvajanje te konvencije in zlasti za vzpostavljanje enostavne in hitre zveze med nosilci, ki pridejo v poštev na obeh straneh, morajo pristojni organi ustanoviti organe za zvezo.

(1) Vsaka oprostitev ali znižanje davkov po pravnih predpisih ene države podpisnice, kolekov, sodnih ali vpisnih taks za spise ali listine, ki se predložijo pri uporabi teh pravnih predpisov, se prenese na ustrezne spise in listine, ki se predložijo pri uporabi te konvencije ali pravnih predpisov druge države podpisnice. (2) Overitev listin, dokumentov in dopisov vseh vrst, ki se predložijo pri uporabi te konvencije, ni potrebna.

(1) Zahteve, izjave ali pravna sredstva, ki se pri uporabi te konvencije ali pravnih predpisov ene države podpisnice vložijo pri organu, nosilcu ali drugi pristojni ustanovi ene države podpisnice, se obravnavajo kot zahtevki, izjave ali pravna sredstva, vložena pri organu, nosilcu ali drugi pristojni ustanovi druge države podpisnice. (2) Zahteva za dajatev, ki je vložena po pravnih predpisih ene države podpisnice, velja kot zahtevek za ustrezno dajatev po pravnih predpisih druge države podpisnice, ki pride v poštev ob upoštevanju te konvencije; to ne velja, če prosilec izrecno zahteva, da se ugotavljanje pravice do dajatve, pridobljene po pravnih predpisih ene države podpisnice, zaradi starosti preloži. (3) Zahtevki, izjave ali pravna sredstva, ki morajo biti pri uporabi pravnih predpisov ene države podpisnice v določenem roku vložena pri organu, nosilcu ali drugi pristojni ustanovi te države podpisnice, lahko prosilec vloži v enakem roku pri ustreznem organu druge države podpisnice. (4) V primerih iz prvega do tretjega odstavka organ, pri katerem so bile te prošnje, pravna sredstva ali izjave vložene, le-te nemudoma dostavi ustreznemu pristojnemu organu v drugi državi podpisnici neposredno ali s posredovanjem organov za zvezo držav podpisnic.

(1) Organi, ki so po tej konvenciji pristojni za izplačevanje dajatev, morajo ta izplačila izvrševati z oprostilnim učinkom v valuti, ki je za njihovo državo merodajna. (2) Izplačila, ki so predvidena v tej konvenciji, morajo biti izvršena v valuti države podpisnice, v kateri ima sedež nosilec, ki je odobril dajatev ali opravil storitev. (3) Nakazila na osnovi te konvencije se izvajajo v skladu z dogovori, ki veljajo na tem področju v obeh državah podpisnicah v času nakazila.

(1) Izvršljivi sklepi sodišč ter izvršljive odločbe in dokazila nosilcev ali organov ene države podpisnice o zaostankih pri plačevanju prispevkov in drugih zahtev s področja socialnega zavarovanja ter zahteve za vračilo neupravičeno prejetih družinskih dodatkov se priznajo v drugi državi podpisnici. (2) Priznavanje se sme odbiti le, če je v nasprotju z javnim redom tiste države podpisnice, v kateri bi sklep ali listina morala biti priznana. (3) Priznani izvršljivi sklepi in listine iz prvega odstavka se izvršijo v drugi državi podpisnici. Postopek izvršbe se ravna po pravnih predpisih, ki v državi podpisnici, na katere območju bo postopek izvršen, veljajo glede izvršbe ustreznih sklepov in listin, izdanih na območju te države podpisnice. Na izvodu sklepa ali listine mora biti potrdilo njene izvršljivosti (klavzula o izvršljivosti).

(1) Če je nosilec ene države podpisnice izplačal akontacijo, se lahko zadrži izplačilo zaostalega zneska ustrezne dajatve za isto obdobje, do katerega obstaja pravica po pravnih predpisih druge države podpisnice. Če je nosilec ene države podpisnice izplačal višjo dajatev, kot pripada upravičencu, za obdobje, za katero mora nosilec druge države podpisnice naknadno izplačati ustrezno dajatev, se razlika med pripadajočo dajatvijo in višino izplačanega zneska obravnava kot akontacija v smislu prvega stavka tega odstavka. (2). Če je nosilec socialne pomoči ene države podpisnice priznal socialno pomoč za obdobje, za katero po pravnih predpisih druge države podpisnice naknadno nastane pravica do dajatve, pristojni nosilec te države podpisnice na prošnjo in za račun nosilca socialne podpore zadrži zaostale zneske, ki so plačljivi za isto obdobje, in sicer do višine izplačanih dajatev socialne pomoči, kot če bi šlo za dajatev nosilca socialne pomoči druge države podpisnice.

(1) Če je oseba, ki je po pravnih predpisih ene države podpisnice upravičena do odškodnine za škodo, nastalo na območju druge države podpisnice in ima po predpisih te države pravico do odškodninske zahteve proti tretji stranki, preide odškodninska zahteva na nosilca prve države podpisnice po pravnih predpisih, ki veljajo zanj. (2) Če odškodninske zahteve za enakovrstne dajatve iz istega odškodninskega primera pripadajo tako nosilcu ene kot druge države podpisnice, lahko tretja stranka s plačilom z oprostilnim učinkom enemu ali drugemu nosilcu zadovolji zahteve, ki so po prvem odstavku prešle na oba nosilca. V notranjem razmerju sta nosilca obvezna izvesti poravnavo V sorazmernih deležih do dajatev, ki jih morata izplačati.

(1) Spore med državama podpisnicama o interpretaciji ali uporabi te konvencije naj – če je mogoče – rešujejo pristojni organi obeh držav podpisnic. (2) Če nekega spora ni mogoče rešiti na ta način, se na zahtevo ene države podpisnice zadevo preda arbitražnemu sodišču, ki mora biti sestavljeno na naslednji način: a) Vsaka država podpisnica v roku enega meseca po prejemu zahteve za odločitev arbitražnega sodišča imenuje enega arbitražnega sodnika. Oba na tak način imenovana sodnika v roku dveh mesecev zatem, ko je država podpisnica, ki je kot zadnja imenovala svojega arbitražnega sodnika in to notificirala, kot tretjega arbitražnega sodnika imenujeta državljana tretje države. b) Če ena država podpisnica ni v določenem roku imenovala arbitražnega sodnika, lahko druga država podpisnica zaprosi predsednika Evropskega sodišča za človeške pravice, da ga imenuje on. Enako se na zahtevo ene države podpisnice postopi, če se oba arbitražna sodnika ne moreta sporazumeti o izbiri tretjega arbitražnega sodnika. c) Če je predsednik Evropskega sodišča za človekove pravice državljan ene od obeh držav podpisnic, prevzame funkcije iz tega člana podpredsednik sodišča ali po položaju najvišji sodnik sodišča, za katerega ta okoliščina ne velja. (3) Arbitražno sodišče odloča z večino glasov. Njegove odločitve so obvezujoče za obe državi podpisnici. Vsaka država podpisnica krije stroške arbitražnega sodnika, ki ga je imenovala. Ostale stroške krijeta obe državi podpisnici v enakih delih. Arbitražno sodišče samo ureja postopek.

(1) Ta konvencija se ne uporablja za uveljavitev pravic do dajatev za čas, preden je začela veljati. (2) Pri ugotavljanju pravic do storitev oziroma dajatev po tej konvenciji se upošteva tudi zavarovalna doba, ki je bila pridobljena po pravnih predpisih ene od držav podpisnic, preden je ta konvencija začela veljati. (3) Ne glede na prvi odstavek velja ta konvencija tudi za primere zavarovanja, ki so nastopili, preden je konvencija začela veljati, kolikor upravičenci niso že prejeli kapitalskih izplačil za predhodno ugotovljene pravice. (4) Dajatve, ki so plačljive šele po tej konvenciji, se ugotavljajo na osnovi vloge upravičenca od začetka veljavnosti te konvencije. Če je zahteva vložena v roku dveh let od začetka veljavnosti te konvencije, se izplačevanje dajatev odobri od začetka veljavnosti te konvencije dalje, sicer pa od dneva, ki je določen po pravnih predpisih vsake od držav podpisnic. (5) Ne glede na tretji odstavek se dajatve, ki so bile ugotovljene pred začetkom veljavnosti te konvencije, ne ugotavljajo znova. (6) Če pravni predpisi držav podpisnic predvidevajo prekluzijo ali zastaranje zahtev do pravic, se takšni predpisi ne uporabijo za upravičence do zahtev iz tretjega odstavka, če tak upravičenec v roku dveh let od začetka veljavnosti te konvencije vloži zahtevo iz četrtega odstavka. Če je zahteva vložena po preteku tega roka, obstaja pravica do dajatev – kolikor ni nastopila prekluzija ali zastaranje – od trenutek vložitve zahteve, razen če je mogoče uporabiti ugodnejše pravne predpise ene od držav podpisnic.

(1) Nosilci v Sloveniji prevzamejo vse pričakovane pravice in pravice slovenskih državljanov, ki so imeli 1. januarja 1956 kot jugoslovanski državljani stalno bivališče na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kolikor so te pričakovane pravice in pravice nastale na osnovi zavarovalne dobe, pridobljene v avstrijskem socialnem zavarovanju (pokojninskem zavarovanju oziroma zavarovanju za primere nesreč pri delu – dobe plačevanja prispevkov in z njimi izenačene dobe) pred 1. januarjem 1956. (2) Nosilci v Avstriji prevzamejo vse pričakovane pravice in pravice avstrijskih državljanov in oseb, ki imajo po avstrijskem pravu o socialnem zavarovanju status »Volksdeutscherjev«, če so imele te osebe 1. januarja 1956 stalno bivališče v Avstriji in kolikor so te pričakovane pravice in pravice nastale na osnovi zavarovalne dobe, pridobljene v nekdanjem jugoslovanskem socialnem zavarovanju (pokojninskem oziroma invalidskem zavarovanju – dobe plačevanja prispevkov in posebne dobe) pred 1. januarjem 1956.

(1) Ta konvencija mora biti ratificirana. Listine o ratifikaciji morata obe strani izmenjati čim prej v Ljubljani. (2) Ta konvencija začne veljati prvega dne tretjega meseca po preteku tistega meseca, v katerem sta strani izmenjali listine o ratifikaciji. (3) Ta konvencija se sklene za nedoločen čas. Vsaka država podpisnica jo lahko odpove v odpovednem roku treh mesecev ob koncu koledarskega leta v pisni obliki in po diplomatski poti. (4) V primeru odpovedi te konvencije njene določbe veljajo dalje za pridobljene pravice, in sicer ne glede na omejujoče določbe, ki jih predvidevajo sistemi na tem področju za primer bivanja zavarovanca v inozemstvu. V POTRDILO TEGA sta pooblaščenca podpisala to konvencijo in jo žigosala. Na Dunaju, dne 30. novembra 1992, v dveh izvirnikih v slovenskem in v nemškem jeziku, pri čemer sta obe besedili istovetni. ZA REPUBLIKO SLOVENIJO Jožica Puhar l. r. ZA REPUBLIKO AVSTRIJO Josef Hesoun l. r.

Za izvajanje konvencije z zaključnim protokolom in dogovora o njenem izvajanju skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.