Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ljudske republike Kitajske o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij

# Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ljudske republike Kitajske o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena ustave Republike Slovenije izdajam ## UKAZ o razglasitvi zakona o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ljudske republike Kitajske o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij Razglašam zakon o ratifikaciji sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ljudske republike Kitajske o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 25. januarja 1994.

Ratificira se sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Ljudske republike Kitajske o spodbujanju in vzajemni zaščiti investicij, podpisan v Ljubljani 13. septembra 1993.

Sporazum se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi:

Za namene tega sporazuma: 1. Izraz »investicije« pomeni vsakovrstna sredstva, ki jih investitorji ene države pogodbenice investirajo v skladu z zakoni in predpisi druge države pogodbenice na ozemlju slednje in ki obsegajo predvsem: (a) premično in nepremično lastnino ter druga lastninska upravičenja; (b) delnice v podjetjih ali druge oblike udeležbe v takih podjetjih; (c) denarne zahtevke ali zahtevke glede storitev, ki imajo ekonomsko vrednost; (d) avtorske pravice, industrijsko lastnino, know-how in tehnološke procese; (e) zakonito dodeljene koncesije skupaj s koncesijami za iskanje in izkoriščanje naravnih virov. 2. Izraz »investitorji« pomeni: na strani Republike Slovenije: (a) fizične osebe, ki so državljani Republike Slovenije; (b) gospodarske družbe ali druge pravne osebe, ustanovljene v skladu z zakoni Republike Slovenije, na strani Ljudske republike Kitajske: (a) fizične osebe, ki so državljani Ljudske republike Kitajske; (b) gospodarske družbe, ustanovljene v skladu z zakoni Ljudske republike Kitajske, s sedežem na ozemlju Ljudske republike Kitajske. 3. Izraz »dohodek« pomeni prihodke od investicij, kot so dobiček, dividende, obresti, pravice do deleža, licenčnice in drugi zakoniti dohodki. 4. Izraz »ozemlje« pomeni ozemlje države, ki je opredeljeno z njeno zakonodajo, in vsa druga morebitna območja s suverenim statusom, suverenimi pravicami ali zakonito oblastjo v skladu z mednarodnim pravom.

1. Vsaka država pogodbenica bo spodbujala investitorje druge države pogodbenice k investiranju na svojem ozemlju in dopuščala tako investiranje v skladu s svojimi zakoni in predpisi. 2. Vsaka država pogodbenica bo v skladu s svojimi zakoni in predpisi na svojem ozemlju nudila pomoč in zagotovila možnosti za pridobitev viz in delovnih dovoljenj državljanom druge države pogodbenice v zvezi z dejavnostmi, ki so povezane s takimi investicijami..

1. Investicijam in dejavnostim v zvezi z investicijami investitorjev države pogodbenice bo zagotovljena poštena in nepristranska obravnava in bodo na ozemlju druge države pogodbenice uživale zaščito. 2. Vsaka pogodbenica mora, kolikor je mogoče, investicijam investitorjev iz druge pogodbenice zagotoviti v skladu z določbami svojih zakonov in predpisov enako obravnavo, kot jo zagotavlja svojim lastnim investitorjem. 3. Obravnava in zaščita iz prvega odstavka tega člena ne smeta biti manj ugodni od obravnave in zaščite, zagotovljene investicijam investitorjev iz kake tretje države in dejavnostim v zvezi z njimi. 4. Obravnava in zaščita, omenjeni v prvem in tretjem odstavku tega člena, ne smeta vsebovati preferencialne obravnave, ki jo druga država pogodbenica zagotavlja investicijam investitorjev kake tretje države na podlagi carinske unije, proste trgovinske cone, gospodarske unije, sporazuma o izogibanju dvojnemu obdavčenju ali o olajšavah v maloobmejnem prometu.

1. Nobena pogodbenica ne bo razlaščala ali nacionalizirala investicij investitorjev druge pogodbenice na svojem ozemlju ali proti njim sprejemala podobnih ukrepov (v nadaljevanju označene kot »razlastitev«), razen pod naslednjimi pogoji: (a) zaradi javnega interesa; (b) po zakonitem postopku v tej državi; (c) brez diskriminacije; (d) proti odškodnini. 2. Odškodnina bo izračunana na podlagi tržne vrednosti investicije neposredno pred trenutkom, ko je odločitev o razlastitvi objavljena ali posredovana javnosti. Če tržne vrednosti ni mogoče izračunati brez težav, bo odškodnina določena v skladu s splošno priznanimi načeli vrednotenja in nepristransko, pri čemer je treba med drugim upoštevati investirana sredstva, amortizacijo, že repatriirani kapital, vrednost zamenjave in druge pomembne dejavnike. 3. Odškodnina mora vsebovati obresti po tekoči obrestni meri, ki velja za valuto, v kateri je bila prvotna investicija opravljena, obresti pa se obračunajo za obdobje med datumom razlastitve in datumom plačila. Končno določeno vsoto odškodnine je treba investitorjem plačati v prosto konvertibilnih valutah in omogočiti njihovo repa-triacijo brez nepotrebnih zamud.

1. Vsaka država pogodbenica jamči investitorjem druge države pogodbenice v skladu s svojimi zakoni in predpisi prenos njihovih investicij in dohodkov iz investicij, ki jih imajo na ozemlju države pogodbenice, brez nepotrebnega odlašanja, če so izpolnjene vse zakonsko predpisane finančne obveznosti, vključno: (a) dobičke, dividende, obresti in druge zakonite dohodke; (b) vsote, ki izhajajo iz popolne ali delne likvidacije investicij; (c) plačila, ki izhajajo iz pogodb o posojilu v zvezi z investicijo; (d) licenčnine iz točke (d) prvega odstavka 1. člena; (e) plačila za tehnično pomoč ali tehnične storitve ter upravljalske storitve; (f) plačila v zvezi s pogodbenimi projekti; (g) zaslužke državljanov druge države pogodbenice, ki opravljajo dela v zvezi z neko investicijo na ozemlju ene države pogodbenice. 2. Predhodno omenjeni prenos je treba opraviti na podlagi menjalnega tečaja, ki velja na dan prenosa v državi pogodbenici, ki je investicijo sprejela.

Če država pogodbenica ali njena agencija opravi plačilo investitorju v skladu z garancijo, ki jo je dodelila za neko investicijo tega investitorja na ozemlju druge države pogodbenice, mora slednja priznati prenos vsake morebitne pravice ali zahtevka tega investitorja na prvo državo pogodbenico ali zahtevka tega investitorja na prvo državo pogodbenico ali njeno agencijo in priznati upravičenost prve države pogodbenice ali njene agencije do take pravice ali zahtevka. Prenesena pravica ali zahtevek ne sme biti večji od prvotne pravice ali zahtevka omenjenega investitorja.

1. Vsak spor med državama pogodbenicama v zvezi z razlago ali uporabo tega sporazuma je treba, kolikor je mogoče, reševati s posvetovanji po diplomatskih kanalih. 2. Če spora na ta način ni mogoče rešiti v šestih mesecih, ga je treba na zahtevo katerekoli od držav pogodbenic predložiti v obravnavo v ta namen ustanovljenemu arbitražnemu razsodišču. 3. Tako razsodišče sestavljajo trije razsodniki. V roku dveh mesecev od datuma, ko ena država pogodbenica od druge dobi pisno obvestilo z zahtevo za arbitražo, mora vsaka država pogodbenica imenovati enega razsodnika. Dva tako imenovana razsodnika morata v naslednjih dveh mesecih izbrati še tretjega razsodnika, ki mora biti državljan kake tretje države, ki ima diplomatske odnose z obema državama pogodbenicama. Tretjega razsodnika državi pogodbenici imenujeta za predsednika arbitražnega razsodišča. 4. Če arbitražno razsodišče ni ustanovljeno v roku štirih mesecev od datuma prejema pisnega obvestila o arbitraži, lahko katerakoli država pogodbenica brez vsakršnega drugega dogovora prosi predsednika Mednarodnega sodišča, da imenuje še neimenovanega razsodnika ali razsodnike. Če je predsednik državljan ene od držav pogodbenic ali zaradi kakih drugih razlogov ne more opraviti te naloge, je treba prositi po funkciji naslednjega najvišjega člana Mednarodnega sodišča, ki ni državljan držav pogodbenic, da opravi potrebno imenovanje ali imenovanja. 5. Arbitražno razsodišče mora določiti svoj postopek. Razsodišče mora svojo odločitev sprejeti v skladu z določbami tega sporazuma in načeli mednarodnega prava, ki jih priznavata obe državi pogodbenici. 6. Razsodišče odloča z večino glasov. Njegova odločitev je dokončna in obvezujoča za obe državi pogodbenici. V te namene ustanovljeno arbitražno razsodišče mora na zahtevo vsake države pogodbenice utemeljiti razloge za svojo odločitev. 7. Vsaka država pogodbenica nosi stroške za razsodnika, ki ga je imenovala, in za svojo zastopanost v arbitražnem postopku. Stroške, ki se nanašajo na predsednika razsodišča in razsodišče, nosita državi pogodbenici po enakih delih.

1. Vsak spor med investitorjem ene države pogodbenice in drugo državo pogodbenico v zvezi z investicijo na ozemlju druge države pogodbenice je treba, kolikor je mogoče, reševati s prijateljskimi pogajanji med strankama, ki sta v sporu. 2. Če spora ni mogoče rešiti s pogajanji v roku šestih mesecev, lahko vsaka v spor vpletena stranka spor predloži v obravnavo pristojnemu sodišču države pogodbenice, ki je investicijo sprejela. 3. Če spora glede višine odškodnine za razlastitev v skladu s prvim odstavkom tega člena ni mogoče razrešiti v roku šestih mesecev po začetku pogajanj, ga je mogoče na zahtevo ene ali druge stranke predložiti v obranavo arbitražnemu razsodišču, ki je ustanovljeno v ta namen. Določbe tega odstavka pa ne veljajo, če se prizadeti investitor odloči za uporabo postopka, ki ga določa drugi odstavek, tega člena. 4. Takšno arbitražno razsodišče je treba ustanoviti za vsak posamezen primer na tale način: vsaka v spor. vpletena stranka mora imenovati enega razsodnika, oba tako imenovana razsodnika pa skupaj izbereta predsednika, ki mora biti državljan kake tretje države, ki ima diplomatske odnose z obema državama pogodbenicama. Prva dva razsodnika je treba imenovati v roku dveh mesecev od datuma, ko ena država pogodbenica drugi posreduje pisno obvestilo z zahtevo za arbitražo, predsednika pa v roku štirih mesecev. Če v zgoraj navedenem roku razsodišče ni ustanovljeno, lahko vsaka v spor vpletena stranka prosi generalnega tajnika Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov, da opravi potrebna imenovanja. 5. Arbitražno razsodišče določi svoj postopek. Pri določanju tega postopka pa lahko kot smernice uporablja Pravilnik o arbitraži Mednarodnega centra za reševanje investicijskih sporov. 6. Razsodišče odloča z večino glasov. Njegova odločitev je dokončna in obvezujoča za obe v spor vpleteni stranki. Obe državi pogodbenici se morata obvezati, da bosta odločitev uveljavili v skladu s svojo državno zakonodajo. 7. Razsodišče sprejema odločitve v skladu z zakonodajo v spor vpletene države pogodbenice, ki je sprejela investicijo, vključno s pravili o koliziji zakonov, določbami tega sporazuma ter splošno priznanimi načeli mednarodnega prava, ki jih sprejemata obe državi pogodbenici. 8. Vsaka v spor vpletena stranka nosi stroške za člana razsodišča, ki ga je imenovala, in za svojo zastopanost v postopku. Stroške, ki se nanašajo na imenovanega predsednika in ostale stroške nosita v spor vpleteni stranki po enakih delih.

Če ena država pogodbenica v skladu s svojimi zakoni in predpisi obravnava investicije investitorjev iz druge države pogodbenice ali dejavnosti v zvezi s takimi investicijami ugodneje, kot jih predvideva ta sporazum, se. uporablja ugodnejše obravnavanje.

Ta sporazum se uporablja za obstoječe investicije, ki so jih investitorji ene države pogodbenice izvršili v skladu z zakoni in predpisi druge države pogodbenice na ozemlju slednje pred začetkom veljavnosti sporazuma, oziroma na njihove investicije, izvršene na tem ozemlju po njegovi uveljavitvi.

1. Predstavniki obeh držav pogodbenic se občasno sestajajo zaradi: (a) preverjanja izvajanja tega sporazuma; (b) izmenjave informacij o pravnih zadevah in možnostih investiranja; (c) razreševanja sporov v zvezi z investicijami; (d) posredovanja predlogov o pospeševanju investicij; (e) preučevanja drugih zadev v zvezi z investicijami. 2. Če ena od držav pogodbenic zahteva posvet glede katerekoli zadeve iz prvega odstavka tega člena, mora druga država pogodbenica brez odlašanja odgovoriti. Posvetovanja so izmenično v Ljubljani in Pekingu.

1. Ta sporazum začne veljati na prvi dan meseca, ki sledi datumu, ko državi pogodbenici druga drugo v pisni obliki obvestita o opravljenih ustreznih notranjih zakonskih postopkih, in velja pet let. 2. Sporazum ostane v veljavi, če nobena država pogodbenica drugi eno leto pred pretekom roka, ki ga določa prvi odstavek tega člena, ne posreduje pisnega obvestila o odpovedi sporazuma. 3. Po preteku obdobja prvih petih let lahko vsaka država pogodbenica kadarkoli odpove ta sporazum, če vsaj eno leto pred tem drugi posreduje pisno obvestilo o tej svoji nameri. 4. Glede investicij, opravljenih pred datumom prekinitve tega sporazuma, veljajo določbe, 1. do 11. člena še v obdobju naslednjih desetih let po datumu prekinitve sporazuma. Ta sporazum sta s svojima podpisoma potrdila ustrezno pooblaščena predstavnika obeh vlad. Sestavljeno v dvojniku v Ljubljani dne 13. septembra 1993 v slovenskem, kitajskem in angleškem jeziku. Vsa besedila so enako verodostojna. V primeru razhajanj glede razlage besedila je merodajno angleško besedilo. Za Vlado Za Republike Slovenije: Lojze Peterle l. r. Vlado Ljudske republike Kitajske: Gu Jongjiang l. r.

Za izvajanje tega sporazuma skrbi ministrstvo, pristojno za ekonomske odnose in razvoj.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.