Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Estonije o ponovnem sprejemu oseb

# Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Estonije o ponovnem sprejemu oseb Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE ESTONIJE O PONOVNEM SPREJEMU OSEB (BEEPSO) Razglašam Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Estonije o ponovnem sprejemu oseb (BEEPSO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 28. oktobra 1997.

Ratificira se Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Estonije o ponovnem sprejemu oseb, podpisan v Ljubljani dne 16. maja 1997.

Sporazum se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku glasi:*

(1) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti na svoje ozemlje vsako osebo, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop ali bivanje, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če je bilo ugotovljeno ali se utemeljeno domneva, da ima ta oseba državljanstvo zaprošene države. (2) Državljanstvo se lahko ugotavlja ali utemeljeno domneva na podlagi potrdila o državljanstvu, potnega lista ali osebne izkaznice, tudi če so bili ti dokumenti izdani nepravilno ali če je njihova veljavnost potekla pred manj kot tremi leti. Državljanstvo se lahko domneva tudi na podlagi drugih podatkov. (3) Država prosilka je dolžna osebo pod istimi pogoji ponovno sprejeti, tudi če se z nadaljnjim preverjanjem ugotovi, da oseba v trenutku, ko je zapustila ozemlje države prosilke, ni imela državljanstva zaprošene države.

(1) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop ali bivanje, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če se ugotovi, da je taka oseba stopila na ozemlje države pogodbenice neposredno po bivanju na ozemlju zaprošene države ali potovanju skozenj. (2) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za bivanje ali vstop, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če ima taka oseba veljaven vizum ali kako drugo veljavno dovoljenje za bivanje, ki ga je izdala zaprošena država.

Obveznost ponovnega sprejema, predvidena v 2. členu, ne velja, kadar gre za: a) državljane tretjih držav, ki imajo skupno mejo z državo prosilko; b) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so po zapustitvi ozemlja zaprošene države ali po vstopu na ozemlje države prosilke od slednje dobili vizum ali dovoljenje za bivanje; c) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so zadnjih šest mesecev bivali na ozemlju države prosilke; d) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je država prosilka priznala bodisi status begunca na podlagi določb Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 in določb Newyorškega protokola o statusu beguncev z dne 31. januarja 1967, ali status osebe brez državljanstva na podlagi Konvencije o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954; e) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jih je zaprošena država dejansko vrnila v njihovo matično državo ali v kako tretjo državo.

Država prosilka soglaša s ponovnim sprejemom na svoje ozemlje državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, za katere bi se po ustreznih preverbah zaprošene države ugotovilo, da v času njihovega odhoda z ozemlja države prosilke ne ustrezajo določilom 2. in 3. člena tega sporazuma.

(1) Zaprošena država je dolžna brez odlašanja oziroma najkasneje v petnajstih dneh pisno odgovoriti na prošnjo za ponoven sprejem. Zavrnitev ponovnega sprejema je treba utemeljiti. (2) Zaprošena država je dolžna najpozneje v enem mesecu ponovno sprejeti osebo, za katero je bil potrjen ponoven sprejem. To obdobje se lahko podaljša na zahtevo države prosilke.

Zaprošena država je dolžna državi prosilki izdati potrditev ponovnega sprejema, vključno z identifikacijskimi podatki osebe, za katero se zahteva ponoven sprejem, in z morebitnimi dokumenti take osebe.

Država prosilka je dolžna kriti stroške prevoza oseb, ki naj bi jih ponovno sprejeli na meji zaprošene države. Država prosilka krije tudi vse stroške v primeru ponovnega sprejema oseb, če bi bil potreben.

(1) Vsaka država pogodbenica bo na zahtevo druge države pogodbenice dovolila vstop na svoje ozemlje ali tranzit čezenj državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki jih je država prosilka zavrnila na meji. Tranzit se lahko opravi po cesti, železnici ali z letalom. (2) Država prosilka prevzame polno odgovornost za nadaljevanje potovanja take osebe v namembno državo in bo tako osebo ponovno sprejela, če se ukrep zavrnitve iz kakršnegakoli razloga ne bi mogel izpolniti. (3) Država prosilka bo zaprošeni državi potrdila, da ima oseba, za katero je bil odobren tranzit, dokument za prevoz v namembno državo.

(1) Država pogodbenica, ki je uporabila ukrep izgona, je dolžna obvestiti zaprošeno državo, če zavrnjena oseba potrebuje spremstvo. Zaprošena država se v zvezi s tranzitom lahko: – odloči, da bo sama določila spremstvo; – odloči, da bo določila spremstvo skupaj z državo pogodbenico, ki je uporabila ukrep izgona. (2) Če se tranzit opravi z letalsko družbo države pogodbenice, ki je uporabila ukrep izgona, in s policijskim spremstvom, to lahko opravi država pogodbenica sama, pod pogojem, da ne zapustijo mednarodnega pasu na letališču zaprošene države. (3) Če se tranzit opravi z letalsko družbo zaprošene države in s policijskim spremstvom, tedaj to opravi zaprošena država pod pogojem, da država, ki je uporabila ukrep izgona, krije vse nastale stroške. (4) Če se mora tranzit izjemoma opraviti po cesti ali železnici, se državi pogodbenici dogovorita o nujnosti in izvedbi spremstva.

Zahtevo za tranzit si neposredno izmenjata pristojna organa držav pogodbenic. Zahteva mora vsebovati vse podatke o istovetnosti in državljanstvu osebe, datum potovanja, čas in kraj prihoda v državo tranzita ter čas in kraj odhoda iz nje v namembno državo, vključno z vsemi podatki uradnih oseb, če spremljajo tako osebo.

Tranzit se lahko zavrne, če osebi v njeni namembni državi grozi kazenski pregon zaradi rase, veroizpovedi, narodnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njenega političnega prepričanja.

Država prosilka je dolžna kriti vse stroške tranzita kot tudi vse stroške, ki bi nastali pri vračanju.

Državi pogodbenici bosta po diplomatski poti določili: – letališča, ki se bodo uporabljala za ponoven sprejem ali za vstop oseb, ki so v tranzitu; – državne organe, odgovorne za obravnavo zahtev za ponoven sprejem ali tranzit.

Če se mora pošiljati osebne podatke v zvezi z izvajanjem tega sporazuma, potem sme informacija obsegati samo naslednje: a) podatke o osebi, ki bo premeščena, in kadar je potrebno še njenih družinskih članih, kot so priimek, ime, vsako prejšnje ime, vzdevek ali psevdonim, alias, datum in kraj rojstva, spol, sedanje ali prejšnje državljanstvo; b) potni list, potni dokument, dovolilnica ali kakršenkoli drug identifikacijski dokument; c) ostale podrobnosti, potrebne za identifikacijo osebe, ki bo premeščena; d) itinerarji, in e) dovoljenja za vstop v državo, ki jih izda ena od držav pogodbenic ali tretja država, njihov opis.

(1) Določbe tega sporazuma ne posegajo v obveznosti ponovnega sprejemanja ali vračanja tujih državljanov, ki izhajajo iz drugih mednarodnih sporazumov, ki veljajo za državi pogodbenici. (2) Določbe tega sporazuma niso ovira za uporabo določb Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, dopolnjene z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967, in Konvencije o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954. (3) Določbe tega sporazuma niso ovira za uporabo določb Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950.

(1) Ta sporazum začne veljati z dnevom prejema kasnejšega od obvestil, s katerima se državi pogodbenici medsebojno obvestita o izpolnitvi vseh notranjepravnih postopkov, potrebnih za začetek njegove veljavnosti. (2) Vsaka država pogodbenica lahko začasno prekine izvajanje sporazuma, v celoti ali deloma, z izjemo 2. člena tega sporazuma, zaradi razlogov državne varnosti, javnega reda ali javnega zdravja s pisnim sporočilom drugi državi pogodbenici. Začasna prekinitev izvajanja sporazuma prične veljati takoj. (3) Ta sporazum je sklenjen za nedoločen čas. Lahko se odpove z obvestilom po diplomatski poti tri mesece vnaprej. V potrditev zgornjega sta ta sporazum podpisala pravilno pooblaščena predstavnika obeh držav pogodbenic. Sestavljeno v Ljubljani dne 16. maja 1997 v dveh izvirnikih v slovenskem, estonskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa tri besedila enako verodostojna. Pri sporu ali razlikah pri razlagi tega sporazuma prevlada angleško besedilo. Za Vlado Republike Slovenije Mirko Bandelj l. r. Za Vlado Republike Estonije Paul Varul l. r.

Za izvajanje sporazuma skrbita Ministrstvo za notranje zadeve in Ministrstvo za zunanje zadeve.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.