Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Litve o ponovnem sprejemu oseb, katerih vstop v državo ali bivanje v njej sta v nasprotju z veljavnimi predpisi države

# Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Litve o ponovnem sprejemu oseb, katerih vstop v državo ali bivanje v njej sta v nasprotju z veljavnimi predpisi države Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA MED VLADO REPUBLIKE SLOVENIJE IN VLADO REPUBLIKE LITVE O PONOVNEM SPREJEMU OSEB, KATERIH VSTOP V DRŽAVO ALI BIVANJE V NJEJ STA V NASPROTJU Z VELJAVNIMI PREDPISI DRŽAVE (BLIPSO) Razglašam Zakon o ratifikaciji Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Litve o ponovnem sprejemu oseb, katerih vstop v državo ali bivanje v njej sta v nasprotju z veljavnimi predpisi države (BLIPSO), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 19. februarja 1997.

Ratificira se Sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Litve o ponovnem sprejemu oseb, katerih vstop v državo ali bivanje v njej sta v nasprotju z veljavnimi predpisi države, podpisan v Ljubljani dne 6. maja 1996.

Sporazum se v izvirniku v slovenskem in angleškem jeziku jeziku glasi:*

(1) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti na svoje ozemlje vsako osebo, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop ali bivanje, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če je bilo ugotovljeno ali se domneva, da ima ta oseba državljanstvo zaprošene države. (2) Državljanstvo se lahko ugotavlja ali domneva na podlagi potrdila o državljanstvu, potnega lista ali osebne izkaznice, tudi če so bili ti dokumenti izdani nepravilno ali če je njihova veljavnost potekla pred manj kot tremi leti. Državljanstvo se lahko domneva tudi na podlagi drugih podatkov. (3) Država prosilka je dolžna osebo pod istimi pogoji ponovno sprejeti, tudi če se z nadaljnjim preverjanjem ugotovi, da oseba v trenutku, ko je zapustila ozemlje države prosilke, ni imela državljanstva zaprošene države.

(1) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za vstop ali bivanje, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če se ugotovi, da je taka oseba stopila na ozemlje pogodbenice po bivanju na ozemlju zaprošene države ali potovanju skozenj. (2) Vsaka država pogodbenica je dolžna na zahtevo druge države pogodbenice in brez formalnosti ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ne izpolnjuje ali ne izpolnjuje več pogojev za bivanje ali vstop, ki veljajo na ozemlju države prosilke, če ima taka oseba veljaven vizum ali kako drugo veljavno dovoljenje za bivanje, ki ga je izdala zaprošena država.

(1) Obveznost ponovnega sprejema, predpisana v 2. členu, ne velja, kadar gre za: a) državljane tretjih držav, ki imajo skupno mejo z državo prosilko; b) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so po zapustitvi ozemlja zaprošene države ali po vstopu na ozemlje države prosilke od slednje dobili vizum ali dovoljenje za bivanje; c) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki so zadnjih šest mesecev bivali na ozemlju države prosilke; d) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jim je zaprošena država priznala bodisi status begunca na podlagi določil Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, dopolnjene z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967, ali status osebe brez državljanstva na podlagi Newyorške konvencije o statusu oseb brez državljanstva z dne 28. septembra 1954; e) državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki jih je zaprošena država dejansko vrnila v njihovo matično državo ali v kako tretjo državo.

Država prosilka se obvezuje, da bo ponovno sprejela na svoje lastno ozemlje državljane tretjih držav ali osebe brez državljanstva, za katere bi se po ustreznih preverbah zaprošene države ugotovilo, da v času njihovega odhoda z ozemlja države prosilke ne ustrezajo določilom 2. in 3. člena tega sporazuma.

(1) Zaprošena država je dolžna v osmih dneh pisno odgovoriti na prošnjo za ponoven sprejem. Zavrnitev ponovnega sprejema je treba utemeljiti. (2) Zaprošena država je dolžna najpozneje v enem mesecu ponovno sprejeti osebo, za katero je bil potrjen ponoven sprejem. Ta rok se lahko podaljša na zahtevo države prosilke.

Zaprošena država je dolžna državi prosilki izdati potrditev ponovnega sprejema, z identifikacijskimi podatki osebe, za katero se zahteva ponoven sprejem, in z morebitnimi dokumenti take osebe.

Država prosilka je dolžna kriti stroške prevoza oseb, ki naj bi jih ponovno sprejeli na meji zaprošene države. Država prosilka nosi tudi vse stroške v primeru ponovnega sprejema oseb, če bi bil potreben.

(1) Vsaka država pogodbenica bo na zahtevo druge države pogodbenice dovolila vstop na svoje ozemlje ali tranzit čezenj državljanom tretjih držav ali osebam brez državljanstva, ki jih je država prosilka zavrnila na meji. Tranzit se lahko opravi po cesti, železnici ali z letalom. (2) Država prosilka prevzame polno odgovornost za nadaljevanje potovanja take osebe v namembno državo in bo tako osebo ponovno sprejela, če se ukrep zavrnitve iz kakršnegakoli razloga ne bi mogel izvršiti. (3) Država prosilka bo zaprošeni državi potrdila, da ima oseba, za katero je bil odobren tranzit, dokument za prevoz v namembno državo.

(1) Država pogodbenica, ki je uporabila ukrep izgona, je dolžna obvestiti zaprošeno državo, ali zavrnjena oseba potrebuje spremstvo. Zaprošena država se v zvezi s tranzitom lahko: – odloči, da bo sama določila spremstvo; – odloči, da bo določila spremstvo skupaj s pogodbenico, ki je uporabila ukrep izgona. (2) Če se tranzit opravi z letalsko družbo pogodbenice, ki je uporabila ukrep izgona, in s policijskim spremstvom, to lahko opravi država pogodbenica sama, pod pogojem da ne zapustijo mednarodnega pasu na letališču zaprošene države. (3) Če se tranzit opravi z letalsko družbo zaprošene države in s policijskim spremstvom, tedaj to opravi zaprošena država, pog pogojem, da država, ki je uporabila ukrep izgona, krije vse nastale stroške. (4) Če se mora tranzit izjemoma opraviti po cesti ali železnici, se državi pogodbenici dogovorita o nujnosti in izvedbi spremstva.

Zahtevo za tranzit si neposredno izmenjata ustrezna organa držav pogodbenic. Zahteva mora vsebovati vse podatke o istovetnosti in državljanstvu osebe, datum potovanja, čas in kraj prihoda v tranzitno državo ter čas in kraj odhoda iz nje v namembno državo, vključno z vsemi podatki uradnih oseb, ki bi spremljale tako osebo.

Tranzit se lahko zavrne: – če se oseba v njeni namembni državi kazensko preganja zaradi rase, veroizpovedi, narodnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi njenega političnega prepričanja; – če osebi grozi, da bo v namembni državi preganjana ali kaznovana za kazniva dejanja, storjena pred tranzitom.

Država prosilka je dolžna kriti vse stroške tranzita do meje namembne države kot tudi vse stroške, ki bi nastali v primeru vračanja.

Državi pogodbenici bosta z izmenjavo not med ministroma, odgovornima za nadzor državne meje, določili – letališča, ki se bodo uporabljala za ponoven sprejem ali za vstop oseb, ki so v tranzitu; – državne in lokalne organe, katerih naloga je obravnavati zahteve za ponoven sprejem ali tranzit.

(1) Določila tega sporazuma ne posegajo v obveznosti ponovnega sprejemanja ali vračanja tujih državljanov, ki izhajajo iz drugih mednarodnih pogodb, katerih podpisnici sta državi pogodbenici. (2) Določila tega sporazuma niso ovira za uporabo določil Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951 in določil Newyorškega protokola z dne 31. januarja 1967. (3) Določila tega sporazuma niso ovira za uporabo določil Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950.

(1) Vsaka država pogodbenica je drugo dolžna obvestiti o končanju vseh potrebnih ustavnih postopkov za ratifikacijo tega sporazuma, ki začne veljati trideset dni po prejemu zadnjega obvestila. (2) Ta sporazum se začasno uporablja od dneva podpisa. (3) Ta sporazum je sklenjen za nedoločen čas. Lahko se ga odpove po diplomatski poti s trimesečnim odpovednim rokom. V potrditev zgornjega so ta sporazum podpisali predstavniki obeh držav pogodbenic, pravilno pooblaščeni za ta namen. Sestavljeno v Ljubljani dne 6. maja 1996 v dveh izvodih v slovenskem, litvanskem in angleškem jeziku, pri čemer so vsa tri besedila enako verodostojna. V primeru spora ali razlike pri razlagi tega sporazuma prevlada angleško besedilo. Za Vlado Republike Slovenije Zoran Thaler l. r. Za Vlado Republike Litve Povilas Gylys l. r.

Za izvajanje sporazuma skrbi Ministrstvo za notranje zadeve.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.