Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb

# Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI EVROPSKE KONVENCIJE O MEDNARODNI VELJAVNOSTI KAZENSKIH SODB (MEKMVK) Razglašam Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb (MEKMVK), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 26. julija 2000.

Ratificira se Evropska konvencija o mednarodni veljavnosti kazenskih sodb, sestavljena v Haagu dne 28. maja 1970.

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in slovenskem prevodu glasi:

V tej konvenciji: a) “evropska kazenska sodba“ pomeni pravnomočno odločbo, ki jo je izdalo kazensko sodišče države pogodbenice v kazenskem postopku; b) “kaznivo dejanje“ obsega poleg dejanj po kazenskem pravu tudi tista, ki se obravnavajo po pravnih določbah, navedenih v Prilogi II. te konvencije pod pogojem, da mora biti, kadar te določbe dajejo pristojnost upravnemu organu, zagotovljena možnost, da ima prizadeta oseba sodno varstvo; c) “obsodba“ pomeni izrek sankcije; d) “sankcija“ pomeni vsako kazen ali drug ukrep, izrečen osebi za kaznivo dejanje v evropski kazenski sodbi ali v kazenskem sklepu; e) “izguba pravice“ pomeni trajno ali začasno izgubo pravic, vsako prepoved ali odvzem poslovne sposobnosti; f) “sodba v nenavzočnosti“ pomeni vsako odločbo na podlagi drugega odstavka 21. člena; g) “kazenski sklep“ pomeni vsako odločbo izdano v drugi državi pogodbenici in navedeno v prilogi III. te konvencije.

Ta del se uporablja: a) za sankcije odvzema prostosti, b) za denarne kazni ali zaplembe, c) za izgubo pravic.

1. V zadevah in pod pogoji navedenimi v tej konvenciji, je vsaka država pogodbenica pristojna, da izvrši sankcijo, ki je bila izrečena v drugi državi pogodbenici in je tam izvršljiva. 2. Ta pristojnost se lahko uresniči samo na zaprosilo druge države pogodbenice.

1. Sankcijo lahko izvrši druga država pogodbenica samo, če bi bilo po njenem pravu dejanje za katero je bila sankcija izrečena kaznivo dejanje, če bi bilo strojeno na njenem ozemlju in če bi bila oseba, ki ji je bila sankcija izrečena, kazensko odgovorna, če bi dejanje storila tam. 2. Če se obsodba nanaša na več kaznivih dejanj od katerih vsa ne izpolnjujejo zahtev iz prvega odstavka tega člena, država izreka obsodbe določi, kateri del sankcije se nanaša na kazniva dejanja, ki izpolnjujejo te zahteve.

Država izreka obsodbe lahko zahteva izvršitev sankcije od druge države pogodbenice le, če je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev: a) če ima obsojenec stalno prebivališče v drugi državi; b) če izvršitev sankcije v drugi državi utegne izboljšati možnosti resocializacije obsojenca; c) če bi v primeru sankcije odvzema prostosti to sankcijo izvršili šele po izvršitvi druge sankcije odvzema prostosti, ki jo obsojenec prestaja ali jo mora prestati v drugi državi; d) če je druga država matična država obsojenca in je izrazila pripravljenost, da prevzame odgovornost za izvršitev te sankcije; e) če sodi, da sama ne more izvršiti sankcije tudi, če bi zahtevala izročitev, druga država pa to lahko stori.

Zaprošena izvršitve v skladu s prejšnjimi določbami ni mogoče v celoti ali delno zavrniti razen: a) če bi bila izvršitev sankcije v nasprotju s temeljnimi načeli pravnega reda zaprošene države; b) če zaprošena država sodi, da je kaznivo dejanje, za katero je bila izrečena obsodba politično ali čisto vojaško; c) če zaprošena država sodi da obstajajo resni razlogi, da je bila obsodba izrečena ali poostrena zaradi rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja; d) če bi bila izvršitev v nasprotju z mednarodnimi obveznostmi zaprošene države; e) če zoper to osebo že teče kazenski postopek za isto dejanje v zaprošeni državi ali, če se zaprošena država odloči, da bo postopek za isto dejanje sama začela; f) če so se pristojni organi zaprošene države odločili, da ne bodo začeli postopka ali da bodo ustavili že začeti postopek za to dejanje; g) če je dejanje bilo storjeno zunaj ozemlja zaprošene države; h) če zaprošena država ne more izvršiti sankcije; i) če zaprosilo temelji na točki e) 5. člena in ni izpolnjen nobeden drug pogoj iz 5. člena; j) če zaprošena država sodi, da lahko država prosilka sama izvrši sankcijo; k) če obsojenec zaradi svoje starosti v času storitve kaznivega dejanja ne bi mogel biti preganjan v zaprošeni državi; l) če je izrečena sankcija že zastarala po pravu zaprošene države; m) če je s sodbo izrečena izguba pravice.

Zaprosilu za izvršitev se ne ugodi, če je izvršitev v nasprotju z načeli iz 1. poglavja III. dela te konvencije.

Za uporabo prve točke 6. člena in s pridržkom, omenjenim v točki c) priloge 1. te konvencije, se dejanja, ki prekinejo ali odložijo zastaranje in so jih veljavno opravili organi države izreka sodbe, upoštevajo v zaprošeni državi z istim učinkom za oceno zastaranja po pravu te države.

1. Obsojenec, priprt v državi prosilki, ki izročen zaprošeni državi zaradi izvršitve sankcije ne sme biti preganjan, obsojen ali priprt zaradi izvršitve neke kazni ali varnostnega ukrepa niti mu ne sme biti omejena osebna svoboda za kakršnokoli dejanje, ki ga je storil pred izročitvijo, razen, če je bila za to kaznivo dejanje izrečena obsodba, ki jo je treba izvršiti; izvzeti so naslednji primeri: a) če država, ki ga je izročila na to pristane. Predložiti je treba zaprosilo za soglasje z vsemi potrebnimi dokumenti in sodnim zapisnikom, ki vsebuje vsako izjavo, ki jo je obsojenec dal v zvez s tem kaznivim dejanjem. Soglasje se da, kadar je kaznivo dejanje za katero je bilo soglasje zaprošeno, tako, da zanj velja izročitev po pravu države prosilke ali kadar bi bila izročitev izključena samo zaradi višine kazni; b) če obsojenec ni zapustil ozemlja države, ki ji je bil predan v 45 dneh, potem, ko je bil izpuščen, čeprav je imel možnost, da bi to storil, ali če se je na to ozemlje vrnil, potem ko ga je že zapustil 2. Vendar pa zaprošena država lahko sprejme potrebne ukrepe, da osebo odstrani s svojega ozemlja ali ukrepe ki so po njenem pravu potrebni za preprečitev pravnih učinkov zastaranja vključno z ukrepi za zagotovitev navzočnosti.

1. Izvršitev se izvede po pravu zaprošene države in samo ta država je pristojna za vse ustrezne odločitve vključno s pogojnim odpustom. 2. Samo država prosilka ima pravico, da odloči o reviziji obsodbe. 3. Obe državi imata pravico podeliti amnestijo ali odločiti o pomilostitvi

1. Ko je država izreka obsodbe zaprosila za izvršitev, sama ne sme začeti izvrševati te sankcije. Vendar pa lahko država izreka obsodbe začne izvrševati sankcijo odvzema prostosti, če je obsojenec v trenutku predložitve zaprosila že priprt na njenem ozemlju. 2. Država prosilka ponovno prevzame svojo pravico do izvršitve: a) če umakne zaprosilo, preden jo je zaprošena država obvestila, da bo ugodila njenemu zaprosilu; b) če jo zaprošena država obvesti, da je zavrnila njeno zaprosilo; c) če se zaprošena država izrecno odpove svoji pravici do izvršitve. Taka odpoved je možna le ob soglasju obeh držav ali če izvršitev v zaprošeni državi ni več mogoča. V tem primeru je odpoved, ki jo zahteva država prosilka obvezna.

1. Pristojni organi zaprošene države ustavijo izvršitev takoj ko izvejo za pomilostitev, amnestijo, zahtevo za revizijo obsodbe ali kakršnokoli drugo odločitev, zaradi katere sankcija preneha biti izvršljiva. Isto velja za izvršitev denarne kazni, kadar jo je obsojenec plačal pristojnim organom v državi prosilki. 2. Država prosilka nemudoma obvesti zaprošeno državo o vsaki odločitvi ali procesnem ukrepu sprejetem na njenem ozemlju, ki v skladu s prejšnjim odstavkom odpravi pravico do izvršitve.

1. Tranzit osebe, ki ji je odvzeta prostost in jo je treba prepeljati v tretjo državo pogodbenico na podlagi te konvencije, dovoli država pogodbenica čez svoje ozemlje samo na zaprosilo države v kateri je taki osebi odvzeta prostost. Država tranzita lahko zahteva vse ustrezne dokumente preden se odloči o zaprosilu. Prepeljana oseba mora ostati priprta na ozemlju države tranzita, razen če država iz katere je prepeljana zahteva, da se spusti na prostost. 2. Razen kadar se tranzit zahteva na podlagi 34. člena te konvencije, ga lahko vsaka država pogodbenica zavrne: a) zaradi enega od razlogov iz točk b) in c) 6. člena; b) če je prizadeta oseba njen državljan. 3. Pri letalskem prevozu se uporabljata naslednji določbi: a) če ni predviden pristanek, lahko država iz katere je treba osebo prepeljati obvesti državo preleta, da je ta oseba prepeljana v skladu s to konvencijo. Ob nepredvidenem pristanku tako obvestilo velja kot zaprosilo za začasno aretacijo predvideno v 2. odstavku 32. člena te konvencije in je treba uradno zaprositi za tranzit; b) če je pristanek predviden, je treba uradno zaprositi za tranzit.

Državi pogodbenici medsebojno ne bosta zahtevali povrnitve stroškov zaradi uporabe te konvencije.

1. Zaprosila, predvidena v tej konvenciji, so pisna. Pošljejo jih, tako kot vsa potrebna sporočila za uporabo te konvencije, ministrstvo za pravosodje države prosilke ministrstvu za pravosodje zaprošene države ali, če se pogodbenice tako sporazumejo, neposredno organi države prosilke organom zaprošene države; vračajo se po isti poti. 2. V nujnih primerih se zaprosila in sporočila lahko pošiljajo preko mednarodne organizacije kriminalistične policije (Interpol). 3. Vsaka država pogodbenica lahko z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, sporoči, da se namerava ravnati po drugačnih pravilih glede sporočil iz 1. odstavka tega člena.

Zaprosilu za izvršitev so priloženi izvirnik ali overjena kopija odločbe, katere izvršitev se zahteva, in vsi potrebni dokumenti. Izvirnik ali overjena kopija celotnega ali delnega kazenskega spisa se pošlje zaprošeni državi, če ta to zahteva. Pristojni organ države prosilke potrdi, da je sankcija izvršljiva.

Če zaprošena država sodi, da podatki, ki jih je poslala država prosilka, ne zadostujejo za uporabo te konvencije, zahteva dopolnitev potrebnih podatkov. Zaprošena država lahko zaprosi za prejem teh podatkov.

1. Organi zaprošene države nemudoma obvestijo organe države prosilke o ukrepanju glede zaprosila za izvršitev. 2. Organi zaprošene države pošljejo, če je to potrebno, organom države prosilke, dokument, ki potrjuje, da je bila sankcija izvršena.

1. Z izjemo določbe drugega odstavka tega člena se ne sme zahtevati prevod zaprosil in priloženih dokumentov. 2. Vsaka država pogodbenica si lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, pridrži pravico zahtevati, da so zaprosilu in spremljevalnim dokumentom priloženi prevodi v njenem jeziku ali v enem od uradnih jezikov Sveta Evrope ali v enem od teh jezikov, ki ga določi. Druge države pogodbenice lahko uporabijo pravilo vzajemnosti. 3. Ta člen ne vpliva na določbe glede prevoda zaprosil in priloženih dokumentov, ki so vsebovane v sporazumih ali dogovorih, ki že veljajo ali utegnejo biti sklenjeni med dvema ali več državami pogodbenicami.

Dokazil in dokumentov, ki so predani za uporabo te konvencije, ni treba overjati.

1. Če ni v tej konvenciji drugače določeno, veljajo za izvršitev sodb v nenavzočnosti in kazenskih sklepov ista pravila kot za izvršitev drugih sodb. 2. Z izjemo določb iz tretjega odstavka tega člena pomeni sodba v nenavzočnosti po tej konvenciji vsako sodbo, ki jo izda sodišče v državi pogodbenici v kazenskem postopku na obravnavi, če obsojenec na njej ni bil navzoč. 3. Brez vpliva na drugi odstavek 25. člena, drugi odstavek 26. člena in 29. člen se šteje za sodbo, izdano v kontradiktornem postopku: a) vsaka sodba v nenavzočnosti in vsak kazenski sklep, potrjena ali izrečena v državi izreka sodbe po tem, ko ji je obsojenec ugovarjal; b) vsaka sodba, izdana v nenavzočnosti po pritožbi, pod pogojem, da se je obsojenec pritožil na sodbo prvostopenjskega sodišča.

Sodba v nenavzočnosti in kazenski sklepi, na katere se obsojenec še ni pritožil ali jim ni ugovarjal, se lahko takoj po izreku pošljejo zaprošeni državi zaradi uradnega sporočila in morebitne izvršitve.

1. Če zaprošena država meni, da lahko ukrepa po zaprosilu za izvršitev izrečene sodbe v nenavzočnosti ali kazenskega sklepa, poskrbi, da je obsojenec osebno uradno obveščen o odločbi, izdani v državi prosilki. 2. V uradnem obvestilu obsojencu mora biti navedeno tudi: a) da je bilo zaprosilo za izvršitev predloženo v skladu s to konvencijo; b) da je edino razpoložljivo pravno sredstvo ugovor, kot je predviden v 24. členu te konvencije: c) da mora biti ugovor vložen pri za to določenem organu; da za sprejemljivost ugovora veljajo določbe 24. člena te konvencije in da obsojenec lahko zahteva zaslišanje pred organi države izreka sodbe; d) da se sodba za vse namene te konvencije šteje, kot da je bila izrečena v kontradiktornem postopku, če ugovor ni bil vložen v predpisanem roku. 3. Kopija uradnega obvestila se takoj pošlje organu, ki je zahteval izvršitev.

1. Ko je bilo uradno obvestilo o odločbi vročeno v skladu s 23. členom te konvencije, je ugovor edino pravno sredstvo, ki ga ima obsojenec na voljo. Ugovor prouči po izbiri obsojenca bodisi pristojno sodišče v državi prosilki ali pristojno sodišče v zaprošeni državi. Če obsojenec ni izbral države, prouči ugovor pristojno sodišče zaprošene države. 2. V primerih iz prejšnjega odstavka je ugovor dopusten, če je vložen pri pristojnem organu zaprošene države v 30 dneh od dneva, ko je bilo vročeno uradno obvestilo. Ta rok se računa v skladu z veljavnimi zakonskimi določbami zaprošene države. Pristojni organ te države takoj obvesti organ, ki je zaprosil za izvršitev.

1. Če ugovor prouči država prosilka, je treba obsojenca pozvati na novo obravnavo zadeve v tej državi. Poziv na sodišče je treba osebno vročiti najkasneje 21 dni pred novo obravnavo. S pristankom obsojenca je ta rok lahko krajši. Novo obravnavo opravi pristojno sodišče v državi prosilki po postopku te države. 2. Če obsojenec osebno ne pride na sodišče ali če ni zastopan v skladu s pravom države prosilke, sodišče ugovor zavrže in sporoči svojo odločitev pristojnemu organu zaprošene države. Isti postopek se uporabi, če sodišče odloči, da je ugovor nedopusten. V obeh primerih se za vse namene te konvencije šteje, da sta bila sodba, ki je bila izrečena v nenavzočnosti, in kazenski sklep izrečena v kontradiktornem postopku. 3. Če obsojenec osebno pride na sodišče ali če je zastopan v skladu s pravom države prosilke in če je ugovor dopusten, se zaprosilo za izvršitev šteje za nično.

1. Če ugovor prouči zaprošena država, je treba obsojenca pozvati na novo obravnavo zadeve v tej državi. Poziv na sodišče je treba osebno vročiti najkasneje 21 dni pred novo obravnavo. S pristankom obsojenca je ta rok lahko krajši. Novo obravnavo opravi pristojno sodišče v zaprošeni državi po postopku te države. 2. Če obsojenec osebno ne pride na sodišče ali če ni zastopan v skladu s pravom zaprošene države, sodišče ugovor zavrže. V tem primeru in če sodišče odloči, da je ugovor nedopusten, se za vse namene te konvencije šteje, da sta bila sodba, ki je bila izrečena v nenavzočnosti, in kazenski sklep izrečena v kontradiktornem postopku. 3. Če obsojenec osebno pride na sodišče ali če je zastopan v skladu s pravom zaprošene države in če je ugovor dopusten, se storilcu za dejanje sodi, kot da bi bilo storjeno v tej državi. Zastaranje postopka zaradi izteka časa pa se v nobenih okoliščinah ne obravnava. Izdana sodba v državi prosilki se šteje za nično. 4. Vsak ukrep glede postopkov ali predhodne preiskave v državi izreka sodbe v skladu z njenimi zakoni in predpisi je enako veljaven v zaprošeni državi, kot če bi ga sprejeli organi te države, pod pogojem, da prevzem takih ukrepov ne daje večje dokazne teže, kot jo imajo v državi prosilki.

Za vložitev ugovora in za nadaljnji postopek ima obsojenec, zoper katerega je bila izdana sodba v nenavzočnosti ali izrečen kazenski sklep, pravico do pravne pomoči v primerih in po pogojih, kot jih predpisuje pravo zaprošene države oziroma države prosilke.

Za vse sodne odločbe, izdane v skladu s tretjim odstavkom 26. člena te konvencije, in njihova izvršitev, velja izključno pravo zaprošene države.

Če obsojenec, zoper katerega je bila izdana sodba v nenavzočnosti ali izrečen kazenski sklep, ne vloži ugovora, se za vse namene te konvencije šteje, da je bila odločba izdana v kontradiktornem postopku.

Domača zakonodaja se uporablja za vrnitev v prejšnje stanje, če obsojenec iz razlogov, na katere ni mogel vplivati, ni spoštoval rokov, določenih v 24., 25. in 26. členu te konvencije ali ni osebno prišel na obravnavo, določeno za ponovno proučitev zadeve.

Če je obsojenec po uradnem obvestilu o sprejetju zaprosila za izvršitev kazni odvzema prostosti v državi prosilki, ga ta država lahko, če se ji zdi to potrebno, da zagotovi izvršitev, aretira zato, da ga preda v skladu z določbami 43. člena.

1. Kadar je država prosilka zaprosila za izvršitev, lahko zaprošena država aretira obsojenca: a) če je po pravu zaprošene države kaznivo dejanje tako, da opravičuje odvzem prostosti, in b) če obstaja nevarnost pobega ali nevarnost prikritja dokazov, kadar je sodba izrečena v nenavzočnosti. 2. Ko država prosilka najavi svojo namero, da bo zaprosila za izvršitev, lahko zaprošena država na prošnjo države prosilke aretira obsojenca pod pogojem, da sta izpolnjeni zahtevi iz točk a) in b) prejšnjega odstavka. V tej prošnji je treba navesti kaznivo dejanje, zaradi katerega je prišlo do sodbe, ter čas in kraj storitve tega dejanja, kakor tudi čim natančnejši osebni opis obsojenca.Vsebovati mora tudi kratko navedbo dejstev, na katerih temelji obsodba.

1. Obsojenec je priporu v skladu s pogoji po pravu zaprošene države; pravo te države določa tudi pogoje, pod katerimi je lahko izpuščen na prostost. 2. Pripor se v vsakem primeru odpravi: a) po preteku časa, ki je enak času odvzema prostosti po sodbi; b) če je bil obsojenec aretiran na podlagi drugega odstavka 32. člena in zaprošena država v 18 dneh od aretacije ni prejela zaprosila skupaj z dokumenti, navedenimi v 16. členu.

1. Priprta oseba v zaprošeni državi na podlagi 32. člena te konvencije, ki je pozvana na pristojno sodišče v državi prosilki v skladu s 25. členom zaradi ugovora, ki ga je vložila, se v ta namen prepelje na ozemlje države prosilke. 2. Po predaji država prosilka te osebe ne sme imeti v priporu, če je izpolnjen pogoj iz točke a) drugega odstavka 33. člena te konvencije ali če država prosilka ne zaprosi za izvršitev nove obsodbe. Če oseba ni bila izpuščena na prostost, jo je treba takoj vrniti zaprošeni državi.

1. Oseba, ki je bila pozvana pred pristojno sodišče države prosilke zaradi ugovora, ki ga je vložila, ne sme biti preganjana, obsojena ali pridržana zaradi prestajanja kazni ali varnostnega ukrepa; prav tako ji ne sme biti iz nobenega drugega razloga omejena osebna svoboda za kakršno koli ravnanje ali kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njenim odhodom z ozemlja zaprošene države in ki ni navedeno v sodnem pozivu, razen če oseba s tem izrecno pisno ne soglaša. V primeru iz prvega odstavka 34. člena te konvencije je treba kopijo soglasja poslati državi, iz katere je bila oseba predana. 2. Učinki, predvideni v prejšnjem odstavku, prenehajo, če pozvana oseba ni zapustila ozemlja države prosilke v 15 dneh od datuma odločbe, ki je bila izdana po obravnavi, na katero je bila pozvana, čeprav bi to lahko storila, ali če se vrne na to ozemlje potem, ko ga je zapustila, ne da bi bila ponovno pozvana pred sodišče.

1. Če je država prosilka zaprosila za zaplembo premoženja, lahko zaprošena država začasno tako premoženje zaseže pod pogojem, da njeno pravo predvideva zaseg za podobna dejanja. 2. Zaseg se opravi po pravu zaprošene države, ki določi tudi pogoje, pod katerimi se zaseg lahko odpravi.

Sankcija, izrečena v državi prosilki, se v zaprošeni državi izvrši samo na podlagi odločbe sodišča zaprošene države. Vsaka država pogodbenica pa lahko pooblasti druge organe, da sprejmejo take odločbe, če je sankcija samo denarna kazen ali zaplemba, in če je zoper take odločbe zagotovljeno sodno varstvo.

Zadeva se predloži sodišču ali organu, ki je določen po 37. členu te konvencije, če zaprošena država meni, da lahko ukrepa po zaprosilu za izvršitev.

1. Preden sodišče odloči o zaprosilu za izvršitev, je obsojencu dana možnost, da pove svoje mnenje. Na njegovo prošnjo ga sodišče zasliši po zaprosilu sodišča ali neposredno. Neposredno zaslišanje mora biti odobreno, če obsojenec to izrecno zahteva. 2. Vendar sodišče lahko odloči o sprejetju zaprosila za izvršitev v odsotnosti obsojenca, ki je zahteval neposredno zaslišanje, če je ta priprt v državi prosilki. V takih okoliščinah se vsaka odločitev o nadomestitvi sankcije po 44. členu odloži, dokler obsojenec ni dobil priložnosti, da pride na sodišče, potem ko je bil predan zaprošeni državi.

1. Sodišče oziroma v primerih iz 37. člena te konvencije za to določen organ, ki zadevo obravnava, se mora prepričati: a) da je sankcija, za katero je zahtevana izvršitev, zahtevana v evropski kazenski sodbi; b) da so izpolnjene zahteve iz 4. člena te konvencije; c) da ni izpolnjen pogoj iz točke a) 6. člena te konvencije oziroma da ta ne preprečuje izvršitve; d) da 7. člen te konvencije ne preprečuje izvršitve; e) da so, če je sodba izrečena v nenavzočnosti ali če je izdan kazenski sklep, izpolnjene zahteve iz 3. poglavja tega dela. 2. Država pogodbenica lahko sodišču ali določenemu organu iz 37. člena naloži proučitev drugih pogojev za izvršitev, predvidenih v tej konvenciji.

Za sodne odločbe, sprejete glede zaprošene izvršitve na podlagi tega poglavja, in odločbe, sprejete na podlagi pritožb proti odločitvam upravnega organa iz 37. člena, mora biti omogočena pritožba.

Zaprošena država je vezana na ugotovitve dejstev, kot so ta navedena v odločbi oziroma na katerih temelji odločba.

Če je obsojenec pridržan v državi prosilki, ga je treba predati zaprošeni državi takoj, ko je bila država prosilka uradno obveščena o ugoditvi zaprosilu za izvršitev, razen če njeno pravo ne določa drugače.

1. Če je zaprosilu za izvršitev ugodeno, sodišče nadomesti sankcijo odvzema prostosti, izrečeno v državi prosilki, s sankcijo, predpisano po njenem pravu za isto kaznivo dejanje. Ta sankcija je lahko v mejah, določenih v drugem odstavku, drugačne vrste in trajanja kot tista, ki jo je izrekla država prosilka. Če je ta sankcija nižja od minimuma, ki ga pravo zaprošene države dovoljuje, sodišče ni vezano na ta minimum in izreče sankcijo, ki ustreza sankciji, ki jo je izrekla država prosilka. 2. Pri določanju sankcije sodišče ne sme poslabšati kazenskega položaja obsojenca, kot ga je imel po odločbi, izrečeni v državi prosilki. 3. Vsak del sankcije, ki jo je izrekla država prosilka, in vsako obdobje začasnega pridržanja, ki ga je prestal obsojenec, se v celoti upoštevata. To velja tudi za preventivno pridržanje, ki ga je obsojenec prestal v državi prosilki pred svojo obsodbo, če to zahteva pravo te države. 4. Vsaka država pogodbenica lahko kadarkoli deponira pri generalnem sekretarju Sveta Evrope izjavo, ki ji daje na podlagi te konvencije pravico, da izvrši sankcijo odvzema prostosti iste vrste, kot jo je izrekla država prosilka, čeprav trajanje te sankcije presega maksimum, predviden po njenem pravu za sankcijo iste vrste. Kljub temu se to pravilo sme uporabiti le, kadar pravo te države dopušča, da se za isto dejanje izreče sankcija, ki je vsaj enako dolga kot tista, ki jo je izrekla država prosilka, vendar pa je strožja. Sankcija, izrečena po tem odstavku, je lahko, če njeno trajanje in namen tako zahtevata, izvršena v kazenskem zavodu, ki je namenjen za izvrševanje sankcij druge vrste.

1. Če je zaprosilu za izvršitev denarne kazni ali zaplembe denarne vsote ugodeno, sodišče ali organ, določen po 37. členu te konvencije, pretvori tak znesek v valuto zaprošene države po tečaju, ki velja na dan, ko je bila odločba izdana. Tako določi znesek denarne kazni ali vsoto, ki jo je treba zapleniti, ki pa ne sme preseči maksimuma, določenega po njenem pravu za isto kaznivo dejanje, če pa takega maksimuma ni, ne sme presegati najvišjega zneska, ki se običajno izreče v zaprošeni državi za podobno kaznivo dejanje. 2. Vendar pa lahko sodišče ali organ, določen po 37. členu te konvencije, vztraja pri znesku, izrečenem v državi prosilki v obsodbi na denarno kazen ali zaplembo, kadar taka sankcija sicer ni predvidena po pravu zaprošene države za isto kaznivo dejanje, pač pa to pravo dopušča izrek strožjih sankcij. Enako velja, če sankcija, ki jo je izrekla država prosilka, presega maksimum, predviden po pravu zaprošene države za isto kaznivo dejanje, vendar pa to pravo dopušča izrek strožjih sankcij. 3. Vse ugodnosti glede roka plačila, odloga plačila ali plačila na obroke, ki so odobrene v državi prosilki, upošteva tudi zaprošena država.

1. Če se zaprosilo za izvršitev nanaša na zaplembo določenega predmeta, lahko sodišče ali organ, določen po 37. členu te konvencije, odredi zaplembo tega predmeta samo, če je taka zaplemba dovoljena po pravu zaprošene države za isto kaznivo dejanje. 2. Kljub temu lahko sodišče ali organ, določen po 37. členu te konvencije, izvrši zaplembo, kot je bila izrečena v državi prosilki, četudi ta sankcija ni predvidena po pravu zaprošene države za isto kaznivo dejanje, pač pa to pravo dopušča izrek strožjih sankcij.

1. Zneski denarnih kazni in zaplemb gredo v državno blagajno zaprošene države, kar pa ne vpliva na pravice tretjih. 2. Zaplenjeno premoženje posebnega pomena se lahko izroči državi prosilki, če ta to zahteva.

Če izvršitev denarne kazni ni mogoča, jo sodišče zaprošene države lahko nadomesti s sankcijo odvzema prostosti, če v takih primerih pravo obeh držav to predvideva, razen če je država prosilka izrecno omejila svojo zahtevo samo na izvršitev denarne kazni. Če sodišče izreče nadomestno sankcijo odvzema prostosti, se uporabljajo naslednja pravila: a) če je sprememba denarne kazni v sankcijo odvzema prostosti že določena v sodbi, ki jo je izrekla zaprošena država, ali neposredno predpisana po njenem pravu, sodišče zaprošene države določi vrsto in trajanje takšne sankcije po pravilih svojega prava. Če je sankcija odvzema prostosti, predpisana v državi prosilki, nižja od minimuma, ki ga je mogoče izreči po pravu zaprošene države, sodišče ni vezano na ta minimum in izreče sankcijo, ki ustreza sankciji, predpisani v državi prosilki. Pri določanju sankcije sodišče ne sme poslabšati kazenskega položaja obsojenca, kot ga je imel po odločbi, izdani v državi prosilki. b) V vseh drugih primerih sodišče zaprošene države spremeni denarno kazen v skladu s svojim pravom, s tem da upošteva omejitve, predvidene po pravu države prosilke.

1. Kadar je zaprošena izvršitev izgube pravice, lahko takšna izguba pravice, izrečena v državi prosilki, učinkuje v zaprošeni državi samo, če njeno pravo dopušča izrek sankcije izgube pravice za takšno kaznivo dejanje. 2. Sodišče, ki obravnava zadevo, oceni primernost izvršitve sankcije izgube pravice na ozemlju svoje države.

1. Če sodišče zaprošene države odredi izvršitev sankcije izgube pravice, določi njeno trajanje v mejah, predpisanih po svojem pravu, ne sme pa preseči meje, ki je določena v obsodbi, izrečeni v državi prosilki. 2. Sodišče lahko omeji izgubo pravice samo na del pravic, za katere je bila izrečena trajna ali začasna izguba pravic.

Določbe 11. člena te konvencije se ne nanašajo na izgubo pravic.

Zaprošena država ima pravico obsojencu vrniti pravice, ki so mu bile odvzete na podlagi odločbe, sprejeti z uporabo tega poglavja.

1. Oseba, za katero je bila izdana evropska kazenska sodba, se za isto dejanje ne sme preganjati ali obsoditi oziroma se zoper njo ne sme izvršiti sankcija v drugi državi pogodbenici: a) če je bila oproščena; b) če za izrečeno sankcijo velja: i) da je v celoti prestana ali jo oseba prestaja, ali ii) da je bila zanjo v celoti ali za še ne prestani del izrečena pomilostitev ali sprejeta amnestija, ali iii) da ne more biti več izvršena zaradi zastaranja; c) če je sodišče obsodilo storilca brez izreka sankcije. 2. Kljub temu država pogodbenica ni obvezana, razen če ni sama zahtevala pregona, priznati učinek ne bis in idem, če je bilo dejanje, na podlagi katerega je izdana sodba, storjeno proti neki osebi, ustanovi ali čemur koli, kar ima javni status v tej državi, ali če je oseba, ki ji je bilo sojeno, sama imela javni status v tej državi. 3. Poleg tega vsaka država pogodbenica, v kateri je bilo kaznivo dejanje storjeno ali kot tako obravnavano po pravu te države, ni dolžna priznati učinka ne bis in idem, razen če je sama zahtevala kazenski pregon.

Če so uvedeni novi postopki proti osebi, ki je bila za isto dejanje že obsojena v drugi državi pogodbenici, se ves čas odvzema prostosti zaradi izvršene obsodbe odšteje od sankcije, ki utegne biti izrečena.

To poglavje ne preprečuje uporabe obširnejših določb domačega prava glede učinka načela ne bis in idem pri tujih kazenskih sodbah.

Država pogodbenica uzakoni določbe, ki se ji zdijo primerne, da svojim sodiščem pri izrekanju sodb omogoči upoštevanje prejšnjih evropskih kazenskih sodb, izrečenih po kontradiktornem postopku za drugo kaznivo dejanje, z namenom, da tem sodbam dodajo vse ali nekatere učinke, ki so po njenem pravu lahko dodani sodbam, izrečenim na njenem ozemlju. Država pogodbenica določi okoliščine, v katerih se ta sodba upošteva.

Država pogodbenica uzakoni določbe, ki se ji zdijo primerne, da je mogoče upoštevati vsako evropsko kazensko sodbo, izrečeno po kontradiktornem postopku, tako da omogoči uporabo vseh ali delnih izgube pravic, ki jih po svojem pravu doda sodbam, izrečenim na njenem ozemlju. Država pogodbenica določi okoliščine, v katerih se ta sodba upošteva.

1. Ta konvencija je na voljo za podpis državam članicam, ki so zastopane v Odboru ministrov Sveta Evrope. Treba jo je ratificirati ali sprejeti. Listine o ratifikaciji ali sprejetju se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope. 2. Konvencija začne veljati tri mesece po dnevu deponiranja tretje listine o ratifikaciji ali sprejetju. 3. Za vsako državo podpisnico, ki konvencijo ratificira ali sprejme kasneje, začne konvencija veljati tri mesece po dnevu deponiranja njene listine o ratifikaciji ali sprejetju.

1. Po začetku veljavnosti te konvencije lahko Odbor ministrov Sveta Evrope povabi vsako državo nečlanico, da k njej pristopi, pod pogojem, da so resolucijo, ki tako povabilo vsebuje, soglasno sprejele članice Sveta Evrope, ki so ratificirale konvencijo. 2. Pristopi se z deponiranjem listine o pristopu pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, pristop pa začne veljati tri mesece po dnevu deponiranja te listine.

1. Država pogodbenica lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu določi ozemlje ali ozemlja, za katera se bo uporabljala konvencija. 2. Država pogodbenica lahko ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu ali kadarkoli kasneje z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi uporabo te konvencije na vsako drugo ozemlje ali ozemlja, navedena v tej izjavi, za katerih mednarodne odnose je pristojna ali v imenu katerih lahko prevzema obveznosti. 3. Vsako izjavo, dano v skladu s prejšnjim odstavkom, je mogoče umakniti za vsako v njej navedeno ozemlje po postopku, določenem v 66. členu te konvencije.

1. Država pogodbenica lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu izjavi, da bo uveljavila enega ali več pridržkov, predvidenih v Prilogi I te konvencije. 2. Država pogodbenica lahko v celoti ali delno umakne pridržek, ki ga je dala v skladu s prejšnjim odstavkom, z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ki začne veljati z dnem, ko jo je ta prejel. 3. Država pogodbenica, ki je dala pridržek glede kake določbe te konvencije, ne sme zahtevati, da druga država uporablja to določbo; če pa je njen pridržek delen ali pogojen, sme zahtevati uporabo te določbe v obsegu, kot jo je sama sprejela.

1. Država pogodbenica lahko kadar koli z izjavo, naslovljeno na generalnega sekretarja Sveta Evrope, določi pravne določbe, ki jih je treba vključiti v Prilogo II ali III te konvencije. 2. Vsako spremembo notranjih predpisov, naštetih v Prilogi II ali III, je treba uradno sporočiti generalnemu sekretarju Sveta Evrope, če postane podatek v teh prilogah s tako spremembo netočen. 3. Spremembe v Prilogi II ali III na podlagi prejšnjih odstavkov tega člena začnejo v vsaki državi pogodbenici veljati en mesec po dnevu, ko jih je uradno sporočil generalni sekretar Sveta Evrope.

1. Država pogodbenica ob deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu pošlje generalnemu sekretarju Sveta Evrope za namene uporabe te konvencije potrebne informacije o sankcijah, ki jih v tej državi uporabljajo, in o njihovem izvrševanju. 2. Vsako kasnejšo spremembo, zaradi katere postane informacija, dana v skladu s prejšnjim odstavkom, netočna, je prav tako treba uradno sporočiti generalnemu sekretarju Sveta Evrope.

1. Ta konvencija ne vpliva niti na pravice niti na obveznosti iz meddržavnih pogodb o izročitvi in mednarodnih mnogostranskih konvencij o posebnih vprašanjih niti na določbe glede zadev, ki jih obravnava ta konvencija in so vsebovane v drugih obstoječih konvencijah med pogodbenicami. 2. Države pogodbenice med seboj ne smejo sklepati dvostranskih ali mnogostranskih sporazumov o zadevah, ki jih obravnava ta konvencija, razen z namenom, da dopolnijo njene določbe ali olajšajo uporabo v njej vsebovanih načel. 3. Če pa so dve ali več držav pogodbenic že vzpostavile take odnose na podlagi enotne zakonodaje, ali so ustanovile svoj posebni sistem, ali če bi to storile v prihodnje, imajo pravico ustrezno urediti te odnose ne glede na določila te konvencije. 4. Države pogodbenice, ki prenehajo uporabljati določila te konvencije v medsebojnih odnosih v tej zadevi, morajo o tem uradno obvestiti generalnega sekretarja Sveta Evrope.

Evropski odbor za kazenska vprašanja pri Svetu Evrope spremlja izvajanje te konvencije in stori vse potrebno za lažje prijateljsko urejanje vseh težav, do katerih bi lahko prišlo zaradi njenega izvajanja.

1. Konvencija velja za nedoločen čas. 2. Vsaka država pogodbenica lahko odpove to konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja Sveta Evrope. 3. Odpoved začne veljati šest mesecev po dnevu, ko je generalni sekretar prejel tako uradno obvestilo.

Generalni sekretar Sveta Evrope uradno obvesti države članice, zastopane v Odboru ministrov Sveta, in vsako državo, ki je pristopila k tej konvenciji, o: a) vsakem podpisu; b) vsakem deponiranju listine o ratifikaciji, sprejetju ali pristopu; c) vsakem datumu začetka veljavnosti te konvencije po 58. členu konvencije; d) vsaki izjavi, prejeti na podlagi drugega odstavka 19. člena konvencije; e) vsaki izjavi, prejeti na podlagi četrtega odstavka 44. člena konvencije; f) vsaki izjavi, prejeti na podlagi 60. člena konvencije; g) vsakem pridržku, danem na podlagi določb prvega odstavka 61. člena konvencije, in o umiku takega pridržka; h) vsaki izjavi, prejeti na podlagi prvega odstavka 62. člena konvencije, in o vsakem kasnejšem uradnem obvestilu, prejetem na podlagi drugega odstavka istega člena; i) vsaki informaciji, prejeti na podlagi prvega odstavka 63. člena konvencije, in vsakem kasnejšem uradnem obvestilu, prejetem na podlagi drugega odstavka istega člena; j) vsakem uradnem obvestilu o dvostranskih ali mnogostranskih sporazumih, sklenjenih na podlagi drugega odstavka 64. člena konvencije, ali o enotni zakonodaji, uvedeni na podlagi tretjega odstavka 64. člena konvencije; k) vsakem uradnem obvestilu, prejetem na podlagi 66. člena konvencije in datumu, ko odpoved začne veljati.

Konvencija in izjave ter uradna obvestila, ki so po njej dovoljena, se nanašajo samo na izvrševanje odločb, izdanih po začetku veljavnosti konvencije, med državami pogodbenicami, ki jih to zadeva. V dokaz tega so podpisani, ki so za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo. Sestavljeno v Haagu 28. maja 1970 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v enem izvodu, ki ostane shranjen v arhivu Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsaki državi podpisnici in vsaki državi, ki je pristopila k njej.

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za pravosodje.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.