Merila za akreditacijo študijskih programov za izobraževanje učiteljev

# Merila za akreditacijo študijskih programov za izobraževanje učiteljev Svet Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu je na podlagi druge alineje prvega odstavka 51.f člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 119/06 – uradno prečiščeno besedilo, 59/07 – ZŠtip, 15/08 – odločba US, 64/08, 86/09, 62/10 – ZUPJS, 34/11 – odločba US in 78/11), v zvezi s 100. členom Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 16/07 – UPB5, 101/07 odločba US, 36/08, 22/09 odločba US, 55/09 sklep US, 58/09 (64/09 popr., 65/09 popr.), 16/10 odločba US, 47/10 odločba US, 20/11, 34/11 odločba US) na 39. seji dne 17. 11. 2011 določil za akreditacijo študijskih programov za izobraževanje učiteljev

Ta merila uporablja Svet Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvo poleg Meril za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 95/10 in 17/11) pri prvi akreditaciji in podaljšanju akreditacije študijskih programov za izobraževanje učiteljev. Z njimi sta določena tudi struktura in obseg (kreditno ovrednotenje) pedagoško-andragoškega izobraževanja (v nadaljevanju: pedagoškega usposabljanja).

Pedagoški študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe in študijski programi za izpopolnjevanje na študijskem področju (14) izobraževalne vede in izobraževanje učiteljev, v katerih se na ustrezen vzporedni, zaporedni ali integralni način povezujejo: – vede o vzgoji in izobraževanju, – discipline, na katerih temeljijo specifična predmetna področja, ki se poučujejo v vzgojno-izobraževalnih zavodih (v nadaljnjem besedilu: šolah), – predmetne oziroma specialne didaktike ter – pedagoška praksa. Mednje spadajo: a) študijski programi druge stopnje, po katerih se pridobi strokovni naslov magister profesor ali magistrica profesorica, in sicer: – magistrski študijski programi, ovrednoteni s 60 do 120 KT oziroma tako, da skupaj s študijskim programom prve stopnje obsegajo 300 KT (trajajo pet let), – enoviti magistrski študijski programi, ovrednoteni s 300 KT; b) študijski programi prve stopnje za učitelje strokovnoteoretičnih predmetov oziroma strokovnih modulov v poklicnih oziroma strokovnih šolah, ovrednoteni z najmanj 240 KT, c) študijski programi prve stopnje za predšolsko vzgojo, ovrednoteni s 180 KT, d) študijski programi za izpopolnjevanje, to so programi za pridobitev pedagoško-andragoške izobrazbe in drugi pedagoški programi, ovrednoteni s 60 KT. Študijski programi za izobraževanje učiteljev iz točk a in b so praviloma dvopredmetni, izjemoma pa eno- ali večpredmetni. V dvo- ali večpredmetnih študijskih programih morajo biti natančno razvidni deleži pedagoškega usposabljanja (sestavljeni v skladu z 3. in 4. členom meril) ter deleži pedagoške prakse, ki so lahko vzporedni s predmeti matične discipline ali pa integrirani vanje.

Pedagoško usposabljanje v ustrezni povezavi s študijem predmeta oziroma predmetov, ki se poučujejo, zagotavlja pridobitev kompetenc, potrebnih za učinkovito opravljanje učiteljskega poklica. Ovrednoteno je z najmanj 60 KT in obvezno vsebuje: – pedagoško-psihološka znanja (kot npr. psihologija, pedagogika, didaktika, andragogika, metodologija pedagoškega raziskovanja) ter družboslovno in humanistična znanja (kot npr. filozofija, sociologija, antropologija, ipd.), – predmetne oziroma specialne didaktike v povezavi s študijem matične discipline ter pedagoško prakso. Izjemoma so lahko študijski programi za pedagoško usposabljanje za poučevanje v višjih strokovnih šolah ovrednoteni z manj kot 60 KT, vendar ne manj kot 30 KT.

Pedagoška praksa v šoli kot obvezni sestavni del pedagoškega usposabljanja mora biti ovrednotena z najmanj 15 KT. Organizira in izvaja se po načelu reflektivne prakse in mora študentom omogočati integracijo predmetno-vsebinskega in pedagoško-profesionalnega znanja s postopnim vpeljevanjem v poučevanje in poklic učitelja. Študentom s pedagoškimi izkušnjami se lahko praksa prilagodi po vsebini in obsegu. Študijski programi za izpopolnjevanje, ki so namenjeni le učiteljem s pridobljeno polno poklicno kvalifikacijo, lahko pedagoško prakso nadomestijo z drugimi ustreznimi vsebinami s področja izpopolnjevanja.

Diplomanti študijskih programov za izobraževanje učiteljev morajo biti sposobni povezati in uporabiti pridobljeno znanje v kompleksnih, nepredvidljivih in raznovrstnih okoliščinah, pri čemer se tesno povezujejo tri sestavine njihovih kompetenc: spoznavna (znanje in razumevanje), akcijska (poklicne sposobnosti) in čustveno-motivacijska (stališča in vrednote). Pridobiti si morajo predvsem naslednje splošne kompetence: a) Učinkovito poučevanje in vzgajanje: – obvladovanje temeljnih načel in postopkov načrtovanja, izvajanja in vrednotenja učnega procesa, – upoštevanje razvojnih značilnosti ter individualnih razlik učencev pri spodbujanju uspešnega učenja, – učinkovito izvajanje individualizacije in diferenciacije vzgojno-izobraževalnega dela, – vzpostavljanje optimalnega učnega okolja z uporabo različnih učnih metod in strategij, ki vzpodbujajo miselno aktivnost učencev in temu ustrezno načrtovanje ciljev, preverjanje in ocenjevanje, – razvijanje sposobnosti učencev za vseživljenjsko učenje z razvijanjem strategij samostojnega učenja, – uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije pri pouku in razvijanje informacijske pismenosti pri učencih, – prepoznavanje učencev s posebnimi potrebami ter v sodelovanju z drugimi učitelji in strokovnjaki prilagajanje dela njihovim posebnostim, – ustrezno uporabljanje različnih načinov spremljanja in preverjanja napredka učencev v skladu s cilji ter dajanje konstruktivne povratne informacije, – učinkovito komuniciranje z otroki, učenci, dijaki in drugimi udeleženci izobraževanja (v nadaljevanju: učenci), razvijanje pozitivnega skupinskega ozračja ter dobrih odnosov z učenci in med njimi samimi, – razvijanje jezikovnih sporazumevalnih zmožnosti učencev, – razvijanje socialnih veščin učencev, – oblikovanje varnega in spodbudnega učnega okolja, v katerem se učenci počutijo sprejete, v katerem se spoštuje različnost in spodbuja samostojnost in odgovornost, – oblikovanje jasnih pravil povezanih s potekom pouka in izvajanjem učnega procesa ter organizacijo dela v razredu in za razred, – oblikovanje jasnih pravil vedenja in discipline v razredu, ki temeljijo na spoštovanju vseh udeležencev, – uspešno soočanje z neprimernim vedenjem, agresivnostjo, konflikti ter uporabljanje ustreznih strategij za njihovo reševanje, – izkazovanje pozitivnega odnosa do učencev, ob razumevanju in spoštovanju učenčevega socialnega, kulturnega, jezikovnega in religioznega porekla, ter drugih osebnih okoliščin, – zavedanje etičnih razsežnosti svojega delovanje ter njihovo upoštevanje. b) Sodelovanje z delovnim in družbenim okoljem (z družbo in v družbi): – z drugimi delavci na šoli, drugimi šolami in inštitucijami ter strokovnjaki na vzgojno-izobraževalnem področju, – s starši in drugimi osebami, odgovornimi za učence, – vzpostavljanje partnerskih odnosov in sodelovanje z drugimi šolami, inštitucijami v šolskem okolju ter strokovnjaki na vzgojno-izobraževalnem področju na lokalni, regionalni, nacionalni, evropski in širši globalni ravni. c) Usposobljenost za profesionalni razvoj: – sposobnost samokritičnega premisleka o lastnem delu in njegovega vrednotenja, – izboljšanje kakovosti svojega dela s samoevalvacijo in nadaljnjim izobraževanjem in usposabljanjem, – usposobljenost za tvorno sodelovanje v razvojno-raziskovalnih projektih, namenjenih izboljševanju kakovosti vzgojno-izobraževalnega dela. č) Organizacijske in vodstvene sposobnosti ob – dobro poznavanje svojega poklica in predpisov, ki urejajo delovanje šole, – uspešno načrtovanje in upravljanje časa, – obvladovanje organizacijskih in administrativnih nalog v zvezi z načrtovanjem, izvajanjem, spremljanjem in vrednotenjem učnega procesa, – učinkovito vodenje učencev, oddelčne skupnosti učencev in koordiniranje oddelčnega učiteljskega zbora, – sposobnost za timsko delo in učinkovito reševanje problemov.

V doktorskih študijskih programih na študijskem področju (14) izobraževalne vede in izobraževanje učiteljev se integralno povezujejo: – vede o vzgoji in izobraževanju, – discipline, na katerih temeljijo specifična predmetna področja, ki se poučujejo v šolah, ter – predmetne oziroma specialne didaktike. Doktorski študijski programi na tem področju so oblikovani tako, kot je določeno v 33. in 35. členu Zakona o visokem šolstvu. Individualno raziskovalno delo je usmerjeno v teoretična in praktična vprašanja iz vzgoje, izobraževanja oziroma poučevanja.

Ta merila začnejo veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Z dnem njihove uveljavitve prenehajo veljati Merila za akreditacijo študijskih programov za izobraževanje učiteljev (Uradni list RS, št. 70/08).