Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O BIOLOŠKI RAZNOVRSTNOSTI (MKBR) Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o biološki raznovrstnosti (MKBR), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 16. maja 1996.

Ratificira se Konvencija o biološki raznovrstnosti, ki je bila sprejeta v Riu de Janeiru 5. junija 1992 v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem jeziku.

Besedilo konvencije v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu se glasi:

Tožeča stranka obvesti Sekretariat, da spor predloži arbitraži v skladu s 27. členom. Iz notifikacije morajo biti razvidni predmet arbitraže in zlasti členi konvencije ali protokola, za katerih razlago ali uporabo gre. Če se stranke ne sporazumejo o predmetu spora, preden je imenovan predstavnik razsodišča, ga določi razsodišče. Sekretariat tako dobljene informacije pošlje vsem pogodbenicam konvencije ali zadevnega protokola.

1. V sporih med dvema strankama sestavljajo razsodišče trije člani. Vsaka stranka v sporu imenuje arbitra in dva tako imenovana arbitra pa sporazumno določita tretjega arbitra, ki je predsednik razsodišča. Predsednik ne sme biti državljan katere koli izmed strank v sporu ter ne sme imeti stalnega prebivališča na ozemlju njunih držav, ki ga tudi ne smeta zaposlovati, in se ni smel ukvarjati s tem primerom v kakšnem drugem svojstvu. 2. V sporih med več kot dvema strankama stranke, ki imajo iste interese, sporazumno imenujejo skupnega arbitra. 3. Vsako prosto mesto se zasede po postopku, predpisanem za prvo imenovanje.

1. Če predsednik razsodišča ni imenovan v dveh mesecih po imenovanju drugega arbitra, ga v naslednjih dveh mesecih na zahtevo stranke določi generalni sekretar Združenih narodov. 2. Če ena od strank ne imenuje svojega arbitra v dveh mesecih po prejemu zahteve, lahko druga stranka obvesti o tem generalnega sekretarja, ki določi arbitra v naslednjih dveh mesecih.

Razsodišče odloča v skladu z določbami te konvencije, ustreznimi protokoli in mednarodnim pravom.

Razsodišče sprejme svoj poslovnik, razen če se stranke v sporu ne sporazumejo drugače.

Razsodišče lahko na zahtevo ene od strank priporoči najnujnejše začasne varstvene ukrepe.

Stranke v sporu olajšujejo delo razsodišča z vsemi razpoložljivimi sredstvi in mu še posebej: (a) dajejo na razpolago vse ustrezne dokumente, informacije in sredstva; ter (b) omogočijo, kadar je to potrebno, povabiti priče ali strokovnjake in pridobiti njihova pričevanja.

Stranke in arbitri morajo varovati zaupnost vseh med postopkom razsodišča zaupno dobljenih informacij.

Razen če se razsodišče zaradi posebnih okoliščin posameznega primera ne odloči drugače, stroške za delo razsodišča poravnajo stranke v sporu v enakih deležih. Razsodišče zapisuje vse stroške in s končnimi stroški seznani stranke.

Vsaka pogodbenica, ki ima pri predmetu spora pravni interes, na katerega lahko vpliva razrešitev primera, lahko s pristankom razsodišča intervenira v postopku.

Razsodišče lahko obravnava in odloči o nasprotnih zahtevkih, ki izhajajo neposredno iz predmeta spora.

Odločitve o postopku in vsebinskih vprašanjih razsodišča sprejemajo njegovi člani z večino glasov.

Če ena od strank v sporu ne pride pred razsodišče ali se ne more zagovarjati, lahko druga stranka od razsodišča zahteva nadaljevanje postopka in sprejetje razsodbe. Odsotnost stranke ali nezmožnost uveljavljati svoje pravice ne ustavi postopka. Pred sprejemom končne odločitve mora razsodišče ugotoviti, da je tožba dobro utemeljena na podlagi dejstev in prava.

Razsodišče sprejme končno odločitev v petih mesecih od dne, ko je bilo oblikovano v polni zasedbi, razen če ne ugotovi, da je treba časovno omejitev podaljšati za obdobje, ki pa ne bi smelo presegati nadaljnjih petih mesecev.

Končna odločitev razsodišča je omejena na predmet spora in navaja razloge, na katerih temelji. Vsebuje imena sodelujočih članov in datum končne odločitve. Vsak član razsodišča lahko končni odločitvi priloži ločeno ali nasprotno mnenje.

Razsodba je za stranke v sporu obvezna. Pritožba zoper njo ni mogoča, razen če se stranke vnaprej ne dogovorijo o pritožbenem postopku.

Vsako nesoglasje strank v sporu glede razlage ali načina izvajanja razsodbe lahko katera koli stranka predloži v odločitev razsodišču, ki je sprejelo razsodbo.

Na zahtevo ene od strank v sporu se ustanovi spravna komisija. Če se stranke ne sporazumejo drugače, sestavlja komisijo pet članov, od katerih dva imenuje vsaka stranka, predsednika pa skupaj izberejo imenovani člani.

Pri sporih med več kot dvema strankama stranke, ki imajo isti interes, sporazumno imenujejo skupne člane komisije. Če imata dve ali več strank različne interese ali če se ne sporazumeta o skupnih interesih, svoje člane imenujeta vsaka posebej.

Če katera izmed strank ne imenuje člana v dveh mesecih od datuma zahteve za sestavo spravne komisije, ga v naslednjih dveh mesecih imenuje generalni sekretar Združenih narodov na prošnjo stranke, ki je postavila zahtevo.

Če predsednik spravne komisije ni izbran v dveh mesecih od imenovanja zadnjega člana komisije, ga na prošnjo stranke v naslednjih dveh mesecih določi generalni sekretar Združenih narodov.

Spravna komisija sprejema odločitve z večino glasov svojih članov. Postopek določa sama, razen če se stranke v sporu ne sporazumejo drugače. Komisija predlaga razrešitev spora, ki jo stranke v dobri veri proučijo.

O nesoglasju glede svoje pristojnosti odloča komisija.

Za izvajanje te konvencije skrbi Ministrstvo za okolje in prostor.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.