Zakon o ratifikaciji Konvencije o preprečevanju večjih industrijskih nesreč (Konvencija MOD št. 174)

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o preprečevanju večjih industrijskih nesreč (Konvencija MOD št. 174) Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije o preprečevanju večjih industrijskih nesreč (Konvencija MOD št. 174) (MKPVIN) Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o preprečevanju večjih industrijskih nesreč (Konvencija MOD št. 174) (MKPVIN), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. novembra 2009.

Ratificira se Konvencija o preprečevanju večjih industrijskih nesreč (Konvencija MOD št. 174), sprejeta na 80. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela v Ženevi 22. junija 1993.

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi: Convention 174

1. Namen te konvencije je preprečevanje večjih nesreč zaradi nevarnih snovi in omejevanje posledic takih nesreč. 2. Konvencija se uporablja za obrate z nevarnostjo večjih nesreč. 3. Konvencija se ne uporablja za: (a) jedrske obrate in obrate za predelavo radioaktivnih snovi, razen za dele obrate, v katerih se ravna z neradioaktivnimi snovmi; (b) vojaške objekte; (c) prevoz zunaj območja obratov razen prenosa po cevovodih. 4. Članici, ki ratificira to konvencijo, po posvetu z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delojemalcev, ki jih to zadeva, ter drugimi zainteresiranimi stranmi, ki jih to lahko prizadene, te ni treba uporabljati za obrate ali veje gospodarskih dejavnosti, za katere je zagotovljena ustrezna zaščita.

Pri posebnih bistvenih problemih, ki onemogočajo takojšnje izvajanje vseh preprečevalnih in varnostnih ukrepov, predvidenih s konvencijo, članica po posvetu z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delojemalcev ter drugimi zainteresiranimi stranmi, ki jih to lahko prizadene, izdela načrte za postopno izvajanje omenjenih ukrepov v določenem roku.

V tej konvenciji: (a) izraz ''nevarna snov'' pomeni snov ali mešanico snovi, ki zaradi kemičnih, fizikalnih ali toksikoloških lastnosti sama ali skupaj z drugimi snovmi pomeni nevarnost; (b) izraz ''mejna količina'' pomeni za vsako nevarno snov ali skupino teh snovi količino, ki jo notranja zakonodaja določa za posebne pogoje in ki, če je presežena, opredeljuje obrat kot obrat z nevarnostjo večjih nesreč; (c) izraz ''obrat z nevarnostjo večjih nesreč'' pomeni obrat, v katerem se ena ali več nevarnih snovi ali skupina teh snovi v količinah, ki presegajo mejno količino, stalno ali začasno proizvaja, predeluje, se z njo ravna, uporablja, odlaga ali shranjuje; (d) izraz ''večja nesreča'' pomeni nenaden dogodek, npr. večji izpust, požar ali eksplozijo, ki nastane med delovanjem obrata z nevarnostjo večjih nesreč zaradi ene ali več nevarnih snovi in resno ogrozi delavce, prebivalstvo ali okolje, in sicer takoj ali pozneje; (e) izraz ''varnostno poročilo'' pomeni dokument s tehničnimi informacijami in informacijami o upravljanju in delovanju, ki opredeljuje nevarnosti in tveganja obrata z nevarnostjo večjih nesreč in njihovo obvladovanje ter utemeljuje ukrepe za zagotavljanje varnosti teh obratov; (f) izraz ''skorajšnja nesreča'' pomeni vsak nenaden dogodek zaradi ene ali več nevarnih snovi, ki bi brez učinkov, dejanj ali sistemov za njegovo ublažitev lahko privedel do večje nesreče.

1. Vsaka članica ob upoštevanju notranje zakonodaje, pogojev in prakse ter po posvetu z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delojemalcev ter drugimi zainteresiranimi stranmi, ki jih to lahko prizadene, oblikuje, izvaja in v rednih presledkih pregleduje celovito politiko države glede varovanja delavcev, prebivalstva in okolja pred tveganjem večjih nesreč. 2. Ta politika se izvaja s preprečevalnimi in varnostmi ukrepi v obratih z nevarnostjo večjih nesreč in se mora z njo, če je to izvedljivo, pospeševati uporaba najboljših razpoložljivih tehnik.

1. Pristojni organ ali organizacija, ki jo pristojni organ za to pooblasti, po posvetu z najreprezentativnejšmi organizacijami delodajalcev in delojemalcev ter drugimi zainteresiranimi stranmi, ki jih to lahko prizadene, na podlagi seznama nevarnih snovi ali skupin teh snovi oziroma obojih skupaj z njihovimi mejnimi količinami v skladu z notranjo zakonodajo ali mednarodnimi standardi vzpostavi sistem za prepoznavanje obratov z nevarnostjo večjih nesreč, kot so določeni v točki c) 3. člena. 2. Sistem iz prvega odstavka tega člena je treba redno pregledovati in posodabljati.

Po posvetu z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delojemalcev pristojni organ sprejme posebne določbe o varstvu zaupnih podatkov, ki jih prejme ali so mu na voljo v skladu z 8., 12., 13. ali 14. členom in katerih razkritje bi škodovalo dejavnostim delodajalca, pod pogojem, da te določbe ne pomenijo resnega tveganja za delavce, prebivalstvo ali okolje.

Delodajalci na podlagi sistema iz 5. člena prepoznajo, kateri obrati pod njihovim nadzorom so obrati z nevarnostjo večjih nesreč.

1. Delodajalci pristojnemu organu priglasijo vse obrate z nevarnostjo večjih nesreč, ki so jih prepoznali: (a) v določenem roku za obstoječi obrat; (b) še pred obratovanjem, če gre za nov obrat. 2. Delodajalci pristojni organ predhodno obvestijo tudi o dokončnem zaprtju obrata z nevarnostjo večjih nesreč.

Pri vseh obratih z nevarnostjo večjih nesreč delodajalci vzpostavijo in vzdržujejo dokumentirani sistem obvladovanja nevarnosti večjih nesreč, ki vključuje: (a) prepoznavanje in analizo nevarnosti ter oceno tveganj, vključno z upoštevanjem mogočih medsebojnih vplivov snovi; (b) tehnične ukrepe, vključno s projektiranjem obrata, njegovimi varnostnimi sistemi, gradnjo obrata, izbiro kemikalij, delovanjem in vzdrževanjem obrata ter sistematičnim nadzorom nad njim; (c) organizacijske ukrepe, vključno z usposabljanjem osebja, zagotavljanjem opreme za njegovo varnost, številom delavcev, delovnim časom, opredelitvijo odgovornosti ter nadzorom nad zunanjimi izvajalci in začasnimi delavci v obratu; (d) načrte in postopke za ukrepanje v nujnih primerih, kar obsega: (i) izdelavo učinkovitih načrtov in postopkov za ukrepanje v nujnih primerih, vključno z nujnimi zdravstvenimi postopki na kraju samem ob večji nesreči ali nevarnosti zanjo, preverjanjem in ocenjevanjem učinkovitosti omenjenih načrtov in postopkov v rednih presledkih ter njihovo spremembo, kadar je potrebna, (ii) obveščanje oblasti in organov, pristojnih za izdelavo načrtov in postopkov za varovanje prebivalstva in okolja zunaj obrata, o mogočih nesrečah in načrtih za ukrepanje obrata v nujnih primerih, (iii) potrebne posvete s temi oblastmi in organi; (e) ukrepe za omejevanje posledic večjih nesreč; (f) posvetovanje z delavci in njihovimi predstavniki; (g) ukrepe za izboljšanje sistema, vključno z ukrepi za zbiranje informacij in analizo nesreč in skorajšnjih nesreč. Tako pridobljene izkušnje in spoznanja je treba obravnavati z delavci in njihovimi predstavniki ter to dokumentirati v skladu z notranjo zakonodajo in prakso.

1. Delodajalci pripravijo varnostno poročilo v skladu z 9. členom. 2. Poročilo se pripravi: (a) za obstoječe obrate z nevarnostjo večjih nesreč po priglasitvi v roku, predpisanem z notranjo zakonodajo; (b) za nove obrate z nevarnostjo večjih nesreč pred začetkom njihovega obratovanja.

Delodajalci varnostno poročilo pregledajo, posodobijo in spremenijo: (a) če pride do spremembe, ki pomembno vpliva na raven varnosti v obratu ali njegove postopke ali na količino prisotnih nevarnih snovi; (b) kadar je to zaradi tehničnega napredka ali novosti pri ocenjevanju nevarnosti primerno; (c) v časovnih presledkih, predpisanih z notranjo zakonodajo; (d) na zahtevo pristojnega organa.

Delodajalci pristojnemu organu pošljejo ali dajo na voljo varnostna poročila iz 10. in 11. člena.

Takoj ko se zgodi večja nesreča, delodajalci obvestijo pristojni organ in druge za to določene organizacije.

1. Po večji nesreči in v vnaprej določenem roku morajo delodajalci pristojnemu organu predložiti podrobno poročilo, ki vsebuje analizo vzrokov nesreče in opis njenih takojšnjih posledic na kraju samem ter sprejete ukrepov za njihovo ublažitev. 2. Poročilo vsebuje priporočila o podrobnejših ukrepih, ki jih je treba sprejeti, da se nesreča ne bi ponovila.

Ob upoštevanju informacij, ki mu jih zagotovi delodajalec, mora pristojni organ poskrbeti, da se izdelajo, v ustreznih presledkih posodobijo in uskladijo z ustreznimi organi in organizacijami načrti in postopki za ukrepanje v nujnih primerih, ki vsebujejo ukrepe za varovanje prebivalstva in okolja zunaj obrata z nevarnostjo večjih nesreč.

Pristojni organ zagotovi, da se: (a) informacije o potrebnih varnostnih ukrepih in pravilnem ravnanju ob nastanku večje nesreče dajejo prebivalcem, ki jih lahko prizadene večja nesreča, ne da bi morali za to prositi, in da se te informacije posodabljajo in v ustreznih presledkih ponovno dajejo prebivalcem; (b) ob večji nesreči čim prej opozori na nevarnost; (c) ob večji nesreči, ki bi lahko imela čezmejne vplive, zadevnim državam takoj zagotovijo informacije iz točk a) in b) tega člena zaradi dogovorov o sodelovanju in usklajevanju.

Pristojni organ oblikuje celovito lokacijsko politiko za primerno ločitev načrtovanih obratov z nevarnostjo večjih nesreč od delovnih in stanovanjskih območij ter območij za javno rabo, za obstoječe obrate pa sprejme primerne ukrepe. Taka politika naj izraža splošna načela iz II. dela konvencije.

1. Pristojni organ mora imeti ustrezno usposobljeno osebje z zadostno tehnično in strokovno podporo za nadzor, preiskovanje, ocenjevanje in svetovanje o vprašanjih iz te konvencije ter za zagotavljanje ravnanja v skladu z notranjo zakonodajo. 2. Predstavniki delodajalca in delavcev v obratu z nevarnostjo večjih nesreč morajo imeti možnost spremljati inšpektorje pri nadzoru nad izvajanjem ukrepov, sprejetih na podlagi te konvencije, razen če inšpektorji v skladu s splošnimi navodili pristojnega organa menijo, da bi to lahko vplivalo na opravljanje njihovih nalog.

Pristojni organ ima pravico ustaviti dejavnost, ki pomeni neposredno nevarnost večje nesreče.

Z delavci v obratu z nevarnostjo večjih nesreč in njihovimi predstavniki se je treba na primeren način posvetovati in sodelovati z njimi, da se zagotovi varno delo. Delavci in njihovi predstavniki morajo predvsem: (a) biti zadostno in ustrezno obveščeni o nevarnostih, ki so povezane z obratom z nevarnostjo večjih nesreč, in o njihovih mogočih posledicah; (b) biti obveščeni o vseh odredbah, navodilih ali priporočilih pristojnega organa; (c) pri pripravi: (i) varnostnega poročila, (ii) načrtov in postopkov za ukrepanje v nujnih primerih, (iii) poročil o nesreči imeti možnost, da izrazijo mnenje o njih in da so jim dostopni; (d) redno prejemati navodila in biti vključeni v usposabljanje za izvajanje postopkov za preprečevanje večjih nesreč in obvladovanje dogodkov, ki lahko privedejo do takih nesreč, ter za izvajanje nujnih postopkov ob večjih nesrečah; (e) v okviru svojih nalog in ne da bi jim to lahko škodovalo, izvesti popravljalne ukrepe in po potrebi prekiniti delo, če na podlagi svojega znanja in izkušenj utemeljeno menijo, da obstaja neposredna nevarnost večje nesreče, in o tem obvestiti svojega predstojnika ali odvisno od primera sprožiti alarm pred izvedbo omenjenih ukrepov ali takoj, ko jih izvedejo; (f) z delodajalcem obravnavati vsakršno mogočo nevarnost, ki po njihovem mnenju lahko povzroči večjo nesrečo, in imeti pravico uradno obvestiti pristojni organ o tej nevarnosti.

Delavci, zaposleni v obratu z nevarnostjo večjih nesreč, morajo: (a) upoštevati vso prakso in postopke za preprečevanje večjih nesreč in obvladovanje dogodkov, ki lahko privedejo do teh nesreč v obratih z nevarnostjo večjih nesreč; (b) upoštevati vse postopke za ukrepanje v nujnih primerih ob večji nesreči.

Kadar je v državi članici izvoznici uporaba nevarnih snovi, tehnologij ali postopkov prepovedana, ker pomeni mogoč vir večje nesreče, mora ta država vsem državam uvoznicam dati na voljo podatke, ki se nanašajo na to prepoved in razloge zanjo.

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju. 2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic. 3. Po tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati šele po enem letu po dnevu registracije. 2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki mu jih pošljejo članice organizacije 2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge prejete ratifikacije, jih opozori tudi na dan začetka veljavnosti te konvencije.

V skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov.

Kadar koli meni, da je to potrebno, Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno (a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 25. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati; (b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo. 2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni. Zgornje besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na svojem osemdesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo dvaindvajsetega junija 1993. V POTRDITEV TEGA sva to podpisala triindvajsetega junija 1993: predsednik konference ASEM ABDEL-HAK generalni direktor Mednarodnega urada za delo MICHEL HANSENNE

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.