Zakon o ratifikaciji Konvencije o spremembi (spremenjene) Konvencije o varstvu materinstva iz leta 1952 (Konvencija MOD št. 183)

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o spremembi (spremenjene) Konvencije o varstvu materinstva iz leta 1952 (Konvencija MOD št. 183) Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije o spremembi (spremenjene) Konvencije o varstvu materinstva iz leta 1952 (Konvencija MOD št. 183) (MKSKVM) Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o spremembi (spremenjene) Konvencije o varstvu materinstva iz leta 1952 (Konvencija MOD št. 183) (MKSKVM), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 19. novembra 2009.

Ratificira se Konvencija o spremembi (spremenjene) Konvencije o varstvu materinstva iz leta 1952 (Konvencija MOD št. 183), sprejeta na 88. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela v Ženevi 15. junija 2000.

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi: Convention 183

V tej konvenciji se uporablja izraz »ženska« za katero koli žensko brez diskriminacije in izraz »otrok« za katerega koli otroka brez diskriminacije.

1. Ta konvencija se uporablja za vse zaposlene ženske, tudi tiste v neznačilnih oblikah odvisnega dela. 2. Vendar pa lahko vsaka članica, ki ratificira to konvencijo, po posvetu z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev v celoti ali delno ne uporablja te konvencije za tiste kategorije delavcev, katerim bi njena uporaba povzročila posebne in bistvene težave. 3. Vsaka članica, ki uporabi možnost iz prejšnjega odstavka, v prvem poročilu o uporabi konvencije, ki ga predloži v skladu z 22. členom Ustave Mednarodne organizacije dela, navede kategorije izvzetih delavcev in razloge za njihovo izvzetje. Članica v svojih nadaljnjih poročilih opiše ukrepe, ki jih je sprejela, da bi določbe konvencije postopoma razširila tudi na te kategorije.

Vsaka članica po posvetu z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da nosečnicam ali doječim materam ni treba opravljati dela, za katerega je pristojni organ določil, da škodljivo vpliva na zdravje matere ali otroka, ali za katerega je bilo ugotovljeno, da pomeni večje tveganje za zdravje matere ali njenega otroka.

1. Ženska, za katero se ta konvencija uporablja, ima ob predložitvi zdravniškega potrdila ali drugega ustreznega potrdila, na katerem je naveden predvideni datum poroda, kakor določata notranja zakonodaja in praksa, pravico do porodniškega dopusta v trajanju najmanj 14 tednov. 2. Trajanje zgoraj navedenega dopusta navede vsaka članica v izjavi, priloženi k ratifikaciji te konvencije. 3. Vsaka članica lahko pozneje pri generalnem direktorju Mednarodnega urada za delo vloži izjavo o podaljšanju porodniškega dopusta. 4. Za varovanje zdravja matere in otroka porodniški dopust vključuje obvezni šesttedenski dopust po rojstvu otroka, če se vlada in reprezentativne organizacije delodajalcev in delavcev na ravni države ne dogovorijo drugače. 5. Predporodni del dopusta se podaljša za čas od predvidenega datuma poroda do rojstva otroka brez zmanjšanja obveznega dela poporodnega dopusta.

Ženska ima ob predložitvi zdravniškega potrdila pravico do dopusta pred porodniškim dopustom ali po njem zaradi bolezni, zapletov ali nevarnosti zapletov zaradi nosečnosti ali poroda. Vrsta in najdaljše trajanje takega dopusta se lahko določita v skladu z notranjo zakonodajo in prakso.

1. Denarne dajatve se v skladu z notranjimi zakoni in predpisi ali na kakršen koli drug način, ki je v skladu z notranjo prakso, zagotovijo ženskam, ki so odsotne z dela zaradi dopusta iz 4. ali 5. člena. 2. Denarne dajatve morajo biti take, da ženski omogočajo, da lahko skrbi za svoje zdravje in zdravje otroka, in ji zagotavljajo primerno življenjsko raven. 3. Kadar v skladu z notranjo zakonodajo ali prakso denarne dajatve, ki se izplačajo v zvezi z dopustom iz 4. člena, temeljijo na prejšnjih zaslužkih, morajo znašati najmanj dve tretjini prejšnjih zaslužkov ali tistega njihovega dela, ki se upošteva pri izračunu dajatev. 4. Kadar se v skladu z notranjo zakonodajo ali prakso uporabljajo drugi načini za določanje denarnih dajatev v zvezi z dopustom iz 4. člena, morajo biti take dajatve primerljive s povprečnim zneskom, ki izhaja iz uporabe prejšnjega odstavka. 5. Vsaka članica zagotovi, da lahko pogoje za pridobitev pravice do denarnih dajatev izpolni velika večina žensk, za katere se uporablja ta konvencija. 6. Kadar ženska v skladu z notranjo zakonodajo in predpisi ali na kakršen koli drug način, ki je v skladu z notranjo prakso, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do denarnih dajatev, je upravičena do primernih dajatev v okviru socialnega varstva, ki se določijo glede na premoženjsko stanje. 7. Dajatve zdravstvenega varstva se ženski in njenemu otroku zagotovijo v skladu z notranjo zakonodajo in predpisi ali na kakršen koli drug način, ki je v skladu z notranjo prakso. Dajatve zdravstvenega varstva vključujejo predporodno, obporodno in poporodno oskrbo ter bolnišnično oskrbo, če je to potrebno. 8. Da bi zaščitili položaj žensk na trgu dela, se dajatve v zvezi z dopustom iz 4. in 5. člena zagotovijo iz skladov obveznega socialnega zavarovanja ali javnih skladov ali na način, ki ga določata notranja zakonodaja in praksa. Delodajalec brez posebnega dogovora ni osebno zavezan za neposredno plačilo takih denarnih dajatev svoji delavki, razen: (a) kadar je tako določeno v notranji zakonodaji ali praksi države članice pred datumom, ko je Mednarodna konferenca dela sprejela to konvencijo, ali (b) kadar se vlada in reprezentativne organizacije delodajalcev in delavcev na ravni države pozneje tako dogovorijo.

1. Šteje se, da članica z nezadostno razvitim gospodarskim sistemom in sistemom socialne varnosti ravna v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 6. člena, če v skladu z notranjo zakonodajo in predpisi zagotovi denarne dajatve po stopnji, ki ni nižja od stopnje dajatev ob bolezni ali začasni nezmožnosti za delo. 2. Članica, ki uporabi možnost iz prejšnjega odstavka, v prvem poročilu o uporabi konvencije, ki ga predloži v skladu z 22. členom Ustave Mednarodne organizacije dela, navede razloge in stopnjo, po kateri zagotovi denarne dajatve. Članica v svojih nadaljnjih poročilih opiše ukrepe, ki jih je sprejela za postopno povečanje stopnje dajatev.

1. Delodajalec ravna nezakonito, če prekine delovno razmerje z delavko med njeno nosečnostjo ali odsotnostjo z dela zaradi dopusta iz 4. ali 5. člena ali v obdobju po njeni vrnitvi na delo, določenem z notranjo zakonodajo in predpisi, razen če to stori zaradi razlogov, ki niso povezani z nosečnostjo ali rojstvom otroka, njunimi posledicami ali nego otroka. Dokazno breme, da razlogi za odpoved niso povezani z nosečnostjo, rojstvom otroka in njunimi posledicami ali nego otroka, nosi delodajalec. 2. Ženski je zagotovljena pravica, da se po končanem porodniškem dopustu vrne na isto ali enakovredno in enako plačano delovno mesto.

1. Vsaka članica sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovi, da materinstvo ni vir diskriminacije pri zaposlitvi, vključno – ne glede na prvi odstavek 2. člena – z dostopnostjo zaposlitve. 2. Ukrepi iz prejšnjega odstavka prepovedujejo zahtevo za preizkus nosečnosti ali potrdilo o takem preizkusu od ženske, ki se prijavlja na delovno mesto, razen kadar to zahtevajo notranja zakonodaja ali predpisi v zvezi z delom, ki: (a) je po notranji zakonodaji ali predpisih prepovedano ali omejeno za nosečnice ali ženske, ki negujejo otroka, ali (b) pomeni večje tveganje za zdravje ženske in otroka.

1. Ženska ima pravico do enega ali več dnevnih odmorov ali krajšega dnevnega delovnega časa zaradi dojenja otroka. 2. Obdobje, v katerem se dovolijo odmori za dojenje ali krajši dnevni delovni čas, število in trajanje odmorov za dojenje ali postopki za skrajšanje dnevnega delovnega časa se določijo z notranjo zakonodajo in prakso. Ti odmori in krajši dnevni delovni čas se vštevajo v delovni čas in se temu ustrezno plačajo.

Vsaka članica po posvetu z reprezentativnimi organizacijami delodajalcev in delavcev redno pregleduje ustreznost podaljševanja dopusta iz 4. člena ali povečevanja višine ali stopnje denarnih dajatev iz 6. člena.

Ta konvencija se izvaja z zakoni in predpisi, razen če se izvaja z drugimi sredstvi, kakor so kolektivne pogodbe, razsodbe, sodne odločbe, ali na kakršen koli drug način, ki je v skladu z notranjo prakso.

Ta konvencija spreminja (spremenjeno) konvencijo o varstvu materinstva iz leta 1952.

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju Mednarodnega urada za delo. 2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic. 3. Po tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati šele po enem letu po dnevu registracije. 2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki mu jih pošljejo članice organizacije. 2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, jih opozori tudi na dan začetka veljavnosti te konvencije.

V skladu s 102. členom ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov.

Kadar koli meni, da je to potrebno, administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži generalni konferenci poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno: (a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 16. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati; (b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo. 2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni. Zgornje besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na svojem oseminosemdesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo 15. junija 2000. V POTRDITEV TEGA sva to podpisala šestnajstega junija 2000: predsednik konference MARIO ALBERTO FLAMARIQUE generalni direktor Mednarodnega urada za delo JUAN SOMAVIA

Republika Slovenija hkrati odpove Konvencijo o zaposlovanju žensk pred porodom in po porodu iz leta 1919 (Konvencija MOD št. 3).

Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.