Zakon o ratifikaciji Konvencije o spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (Konvencija MOD št. 187)

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (Konvencija MOD št. 187) Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z o razglasitvi Zakona o ratifikaciji Konvencije o spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (Konvencija MOD št. 187) (MKSVZD) Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (Konvencija MOD št. 187) (MKSVZD), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 19. decembra 2013.

Ratificira se Konvencija o spodbujanju varnosti in zdravja pri delu (Konvencija MOD št. 187), sprejeta na 95. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela v Ženevi 15. junija 2006.

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:

V tej konvenciji: (a) izraz »nacionalna politika« pomeni politiko države na področju varnosti in zdravja pri delu in delovnega okolja, ki je oblikovana v skladu z načeli 4. člena Konvencije o varnosti in zdravju pri delu, 1981 (št. 155); (b) izraz »nacionalni sistem varnosti in zdravja pri delu« ali »nacionalni sistem« pomeni ogrodje za zagotavljanje izvajanja politike in programov na področju varnosti in zdravja pri delu v državah; (c) izraz »nacionalni program varnosti in zdravja pri delu« ali »nacionalni program« pomeni kateri koli program države, ki vključuje cilje, ki jih je treba doseči v vnaprej določenem časovnem okviru, prednostne naloge in sredstva za delovanje na področju izboljšanja varnosti in zdravja pri delu ter ocenjevanje napredka; (d) izraz »nacionalna kultura preventive na področju varnosti in zdravja pri delu« pomeni kulturo, v kateri se na vseh ravneh spoštuje pravica do varnega in zdravega delovnega okolja in v kateri imajo vlada, delodajalci in delavci opredeljene pravice, odgovornosti in obveznosti pri zagotavljanju varnega in zdravega delovnega okolja ter v kateri ima načelo preventive največjo prednost.

1. Vsaka članica, ki ratificira to konvencijo, ob posvetovanju z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delavcev razvija nacionalno politiko, nacionalni sistem in nacionalni program za nenehno izboljševanje varnosti in zdravja pri delu, da se preprečijo poškodbe pri delu, poklicne bolezni in smrt. 2. Vsaka članica sprejme ukrepe za postopno doseganje varnega in zdravega delovnega okolja z nacionalnim sistemom in nacionalnimi programi varnosti in zdravja pri delu, pri čemer upošteva načela, določena v dokumentih Mednarodne organizacije dela (MOD), ki so pomembni za spodbujanje varnosti in zdravja pri delu. 3. Vsaka članica po posvetu z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delavcev v rednih presledkih presoja, katere ukrepe bi lahko sprejela za ratifikacijo konvencij MOD o varnosti in zdravju pri delu.

1. Vsaka članica oblikuje nacionalno politiko za spodbujanje varnega in zdravega delovnega okolja. 2. Vsaka članica na vseh ravneh spodbuja in uveljavlja pravico delavcev do varnega in zdravega delovnega okolja. 3. Vsaka članica ob upoštevanju razmer in prakse v državi ter po posvetu z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delavcev oblikuje nacionalno politiko, s katero spodbuja temeljna načela, kot so ocena tveganj ali nevarnosti, obvladovanje tveganj ali nevarnosti pri viru in razvijanje nacionalne kulture preventive na področju varnosti in zdravja, ki vključuje obveščanje, posvetovanje in usposabljanje.

1. Vsaka članica po posvetovanju z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delavcev vzpostavi, ohranja, postopno razvija in v rednih presledkih preverja nacionalni sistem varnosti in zdravja pri delu. 2. Nacionalni sistem varnosti in zdravja pri delu med drugim vključuje: (a) zakone in druge predpise, kolektivne pogodbe, kjer je to ustrezno, in druge dokumente, ki urejajo varnost in zdravje pri delu; (b) organ ali telo ali organe ali telesa, odgovorne za varnost in zdravje pri delu, določene v skladu z notranjo zakonodajo in prakso; (c) mehanizme za zagotavljanje spoštovanja notranje zakonodaje, vključno z inšpekcijskim nadzorom, in (d) ureditev na ravni organizacij, ki spodbuja sodelovanje med vodstvom, delavci in njihovimi predstavniki, ki je bistveni element preventivnih ukrepov na delovnem mestu. 3. Nacionalni sistem varnosti in zdravja pri delu vključuje, kadar je ustrezno: (a) nacionalni tripartitni organ ali organe za obravnavanje vprašanj varnosti in zdravja pri delu; (b) informacijske in svetovalne službe za varnost in zdravje pri delu; (c) zagotavljanje usposabljanja s področja varnosti in zdravja pri delu; (d) službe medicine dela v skladu z notranjo zakonodajo in prakso; (e) raziskave o varnosti in zdravju pri delu; (f) mehanizem za zbiranje in analizo podatkov o poškodbah pri delu in poklicnih boleznih ob upoštevanju ustreznih dokumentov MOD; (g) ureditev sodelovanja s sistemi zavarovanja ali socialne varnosti, ki krijejo poškodbe pri delu in poklicne bolezni, in (h) podporne mehanizme za postopno izboljšanje razmer varnosti in zdravja pri delu v mikropodjetjih, malih in srednje velikih podjetjih ter pri neformalnem delu.

1. Vsaka članica ob posvetovanju z najreprezentativnejšimi organizacijami delodajalcev in delavcev oblikuje, izvaja, spremlja, ocenjuje in v rednih presledkih preverja nacionalni program varnosti in zdravja pri delu. 2. Nacionalni program: (a) spodbuja razvoj nacionalne kulture preventive na področju varnosti in zdravja; (b) spodbuja varnost in zdravje na delovnem mestu in prispeva k varnosti delavcev, tako da v skladu z notranjo zakonodajo in prakso odpravlja, ali kolikor je mogoče, zmanjšuje nevarnosti in tveganja, povezana z delom, da se preprečijo poškodbe pri delu, poklicne bolezni in smrt; (c) se oblikuje in preverja na podlagi analize stanja v državi na področju varnosti in zdravja pri delu, vključno z analizo nacionalnega sistema varnosti in zdravja pri delu; (d) vključuje splošne in posamezne cilje ter kazalnike napredka in (e) po možnosti ga dopolnjujejo drugi nacionalni programi in načrti, ki pomagajo postopno doseči varno in zdravo delovno okolje. 3. Z nacionalnim programom se seznani čim širša javnost, in kolikor je mogoče, ga podprejo in začnejo izvajati najvišji državni organi.

Ta konvencija ne spreminja nobene mednarodne konvencije o delu ali priporočila.

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju Mednarodnega urada za delo. 2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic. 3. Po tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po poteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati šele eno leto po dnevu registracije. 2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po poteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove v prvem letu vsakega novega desetletnega obdobja.

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije. 2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori tudi na dan začetka veljavnosti te konvencije.

V skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo zaradi registracije sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov vse podatke o vseh registriranih ratifikacijah in odpovedih.

Kadar meni, da je potrebno, Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži generalni konferenci poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje o njeni spremembi.

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo spreminja, in če z novo konvencijo ni določeno drugače: (a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na 9. člen, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati; (b) od dneva začetka veljavnosti nove spremenjene konvencije ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo. 2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni. To besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na petindevetdesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo šestnajstega junija 2006. V POTRDITEV TEGA sva to podpisala šestnajstega junija 2006. Predsednik konference ČESTMIR SAJDA Generalni direktor Mednarodnega urada za delo JUAN SOMAVIA

Za izvajanje konvencije skrbi ministrstvo, pristojno za delo.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe.