Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 Na podlagi druge alinee, prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## UKAZ O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU ČLOVEKOVIH PRAVIC IN TEMELJNIH SVOBOŠČIN, SPREMENJENE S PROTOKOLI ŠT. 3, 5 IN 8 TER DOPOLNJENE S PROTOKOLOM ŠT. 2, TER NJENIH PROTOKOLOV ŠT. 1, 4, 6, 7, 9, 10 IN 11 Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 31. maja 1994.

Ratificirajo se Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 4. novembra 1950, spremenjena s protokoli št. 3, 5 in 8 in dopolnjena s Protokolom št. 2 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih' svoboščin, ki podeljuje Evropskemu sodišču za človekove pravice pristojnosti za dajanje svetovalnih mnenj, z dne 6. maja 1963, Protokol h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 20. marca 1952, Protokol št. 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavlja pravice in svoboščine, ki še niso vključene v Konvencijo in v Protokol h Konvenciji, z dne 16. septembra 1963, Protokol št. 6 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zadeva odpravo smrtne kazni, z dne 28. aprila 1983, Protokol št. 7 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin-z dne 22. novembra 1984, Protokol št. 9 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 6. novembra 1990. Protokol št. 10 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin z dne 25. marca 1992 in Protokol št. 11 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki preoblikuje nadzorne mehanizme, vzpostavljene s Konvencijo, z dne 11. maja 1994.

Konvencija in njeni protokoli iz 1. člena se v angleškem izvirniku in slovenskem prevodu glasijo:

Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te Konvencije.

1) Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. 2) Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: a) pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, b) pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost, c) pri zakonitem dejanju, ki ima nameri zadušiti upor ali vstajo.

Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njim ravnati ali ga kaznovati.

1) Nikogar se ne sme držati v suženjstvu ali v podložnosti. 2) Od nikogar se ne sme zahtevati, naj opravlja prisilno ali obvezno delo. 3) Pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje: a) dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena te Konvencije ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni, b) katerekoli službe vojaške narave, službe, ki jo zahtevajo namesto obveznega služenja vojske v državah, v katerih je ugovor vesti dopusten, c) službe, ki je komu dodeljena ob nevarnosti ali ob nesreči, ko je ogroženo življenje ljudi ali blaginja skupnosti, d) del ali služb, ki so sestavni del običajnih državljanskih dolžnosti.

1) Vsakdo ima pravico do prostosti in osebne varnosti. Nikomur se ne sme odvzeti prostost, razen v naslednjih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom: a) zakonit zapor, odrejen s sodbo pristojnega sodišča, b) zakonit odvzem prostosti osebi, ki se ne pokori zakoniti odločbi sodišča, ali zato, da bi zagotovili izpolnitev kakšne z zakonom naložene obveznosti, c) zakonit odvzem prostosti, ki je potreben zato, da bi osebo privedli pred pristojno sodno oblast ob utemeljenem sumu, da je storila kaznivo dejanje, ali kadar je to utemeljeno nujno zato, da bi preprečili storitev kaznivega dejanja ali beg po storjenem kaznivem dejanju, d) pridržanje mladoletnika na podlagi zakonite odločbe zaradi vzgojnega nadzorstva ali zakonit odvzem prostosti mladoletniku zato, da bi ga privedli pred pristojno oblast, e) zakonito pridržanje oseb, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni, ali duševno bolnih oseb, alkoholikov, narkomanov in potepuhov, f) zakonit odvzem prostosti osebi z namenom, da bi ji preprečili nedovoljen vstop v državo, ali pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. 2) Ob odvzemu prostosti je treba vsakogar takoj poučiti v jeziku, ki ga razume, o vzrokih za odvzem prostosti in česa ga dolžijo. 3) Vsakogar, ki mu je bila odvzeta prostost v skladu z določbami tč. c 1. odstavka tega člena, je treba takoj privesti pred sodnika ali drugo uradno osebo, ki na podlagi zakona izvršuje sodno oblast; vsakdo ima pravico, da mu sodijo v razumnem roku ali ga izpustijo. Izpustitev na prostost je lahko pogojena z jamstvi, da bo prišel na sojenje. 4) Vsakdo, ki mu je bila odvzeta prostost, ima pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema prostosti in odredilo njegovo izpustitev, če je bil odvzem prostosti nezakonit. 5) Kdor je bil žrtev odvzema prostosti v nasprotju z določili tega člena, ima iztožljivo pravico do odškodnine.

1) Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku-odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti. 2) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda. 3) Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: a) da ga takoj in nadrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, z bistvom in vzroki obtožbe, ki ga bremeni; b) da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; c) da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; d) da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; e) da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem.

1) Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. 2) Ta člen ni ovira za sojenje in kaznovanje oseb za kako storitev ali opustitev, ki je bila v času, ko je bila storjena, kazniva po splošnih pravnih načelih, ki jih priznavajo civilizirani narodi.

1) Vsakdo ima pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja. 2) Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države, zato da se prepreči nered ali zločin, da se zavaruje zdravje ali morala ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

1) Vsakdo ima pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno izraža svojo vero ali prepričanje v bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih. 2) Svoboda izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in če je to nujno v demokratični družbi zaradi javne varnosti, za zaščito javnega reda, zdravja ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi.

1) Vsakdo ima pravico do svobodnega izražanja. Ta pravica obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej brez vmešavanja javne oblasti in ne glede na meje. Ta člen ne preprečuje državam, da zahtevajo dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskih podjetij. 2) Izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti in je zato lahko podvrženo obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi zaradi varnosti države, njene ozemeljske celovitosti, zaradi javne varnosti, preprečevanja neredov ali zločinov, za zavarovanje zdravja ali morale, za zavarovanje ugleda ali pravic drugih ljudi, za preprečitev razkritja zaupnih informacij ali za varovanje avtoritete in nepristranskosti sodstva.

1) Vsakdo ima pravico, da mirno zboruje in se svobodno združuje, vključno s pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zavaroval svoje interese. 2) Izvrševanje teh pravic je mogoče omejiti samo z zakonom, če je to nujno v demokratični družbi zaradi državne ali javne varnosti, za preprečitev neredov ali zločinov, za zaščito zdravja ali morale ali za zavarovanje pravic in svoboščin drugih ljudi. Ta člen ne preprečuje, da bi pripadnikom oboroženih sil, policije ali državne uprave z zakonom omejili izvrševanje teh pravic.

Moški in ženske, zreli za zakon, imajo pravico skleniti zakonsko zvezo in ustanoviti družino v skladu z domačimi zakoni, ki urejajo uveljavljanje te pravice.

Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.

Uživanje pravic in svoboščin, določenih s to Konvencijo, je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnostni ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.

1) Med vojno ali ob kaki drugi splošni nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, sme vsaka visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, s katerimi razveljavi svoje obveznosti iz te Konvencije v strogo omejenem obsegu, ki ga terjajo kritične razmere, ob pogoju, da ti ukrepi niso v nasprotju z njenimi drugimi obveznostmi po mednarodnem pravu. 2) Na podlagi te določbe ni mogoče razveljaviti 2. člena, razen v primerih smrti, ki so posledica zakonitih vojnih dejanj, kakor tudi ne 3. in 4. (1. odstavek) ter 7. člena. 3) Vsaka visoka pogodbena stranka, ki uporabi pravico do razveljavitve, mora generalnega sekretarja Sveta Evrope celovito seznaniti z ukrepi, ki jih je sprejela, in z razlogi zanje. Obvestiti mora generalnega sekretarja Sveta Evrope tudi o tem, kdaj so ti ukrepi prenehali veljati in od kdaj veljajo zopet v celoti določbe te Konvencije.

Nobene določbe iz 10., 11. in 14. člena ni mogoče šteti za določbo, ki bi preprečevala visokim pogodbenim strankam, da določajo omejitve za politično delovanje tujcev.

Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji.

Omejitev pravic in svoboščin, ki jih ta Konvencija dopušča, ni mogoče uporabiti za namene, ki bi bili drugačni od predpisanih.

Za zagotovitev spoštovanja obveznosti, ki so jih sprejele visoke pogodbene stranke s to Konvencijo, se ustanovi: a) Evropska komisija za človekove pravice, v nadaljevanju imenovana Komisija, b) Evropsko sodišče za človekove pravice, v nadaljevanju imenovano Sodišče.

1) Komisijo sestavlja toliko članov, kolikor je visokih pogodbenih strank. Niti dva člana ne smeta biti državljana iste države. 2) Komisija dela na plenarnem zasedanju. Vendar pa lahko ustanovi senate, ki jih sestavlja najmanj sedem članov. Senati lahko obravnavajo pritožbe, predložene v skladu s 25. členom te Konvencije, če se lahko obravnavajo na podlagi že sprejete jurisprudence ali pa ne vsebujejo težavnih problemov, ki bi vplivali na razlago ali uporabo Konvencije. V tem okviru in upoštevajoč določila 5. odstavka tega Člena izvršujejo senati vsa pooblastila, ki jih je Komisiji podelila ta Konvencija. Član Komisije, ki je izvoljen kot predstavnik visoke pogodbene stranke, proti kateri je vložena pritožba, ima pravico sodelovati v senatu, ki mu je pritožba dodeljena. 3) Komisija lahko ustanovi odbore, ki jih sestavljajo najmanj trije člani, s pooblastilom, da ob soglasju vseh članov razglasijo pritožbo, predloženo v skladu s 25. členom, za nesprejemljivo ali pa jo izbrišejo s seznama zadev, če se tak sklep lahko sprejme brez dodatne preiskave. 4) Senat ali odbor lahko kadarkoli odstopita zadevo v pristojnost plenarnemu zasedanju Komisije; ta pa lahko odredi prenos katerekoli pritožbe, ki je bila predložena senatu ali odboru, v svojo pristojnost. 5) Komisija lahko samo na plenarnem zasedanju opravlja naslednje pristojnosti: a) obravnava pritožbe, ki so predložene na podlagi 24. člena; b) predloži zadeve Sodišču na podlagi tč. a 48. člena; c) določi svoj poslovnik v skladu s 36. členom.

1) Člane Komisije voli Odbor ministrov z absolutno večino glasov s seznama imen, ki ga sestavi urad Posvetovalne skupščine; vsaka skupina predstavnikov visokih pogodbenih strank v Posvetovalni skupščini predlaga tri kandidate, od katerih sta najmanj dva njena državljana. 2) Če je to mogoče, je treba po istem postopku dopolniti Komisijo v primeru, ko postanejo druge države pozneje pogodbenice te Konvencije, ter pri zapolnitvi izpraznjenih mest. 3) Kandidati morajo imeti visok moralni ugled in kvalifikacije za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti osebe, ki so priznani strokovnjaki na področjih domačega ali mednarodnega prava.

1) Člani Komisije se volijo za dobo šestih let in so lahko ponovno izvoljeni. Vendar pa sedmim članom, ki so bili izvoljeni na prvih volitvah, mandat poteče po treh letih. 2) Člane, ki jim poteče mandat ob koncu triletne dobe, izbere z žrebom generalni sekretar Sveta Evrope takoj po opravljenih prvih volitvah. 3) Zato da bi kar najbolje zagotovili triletno obnavljanje polovice članov Komisije, lahko Odbor ministrov pred novimi volitvami odloči, da mandat enega ali več članov, ki naj bodo voljeni, ne traja šest let, vendar pa ne sme biti daljši od devetih in ne krajši od treh let. 4) V primerih, ko gre za več kot en mandat in ko Odbor ministrov uveljavi določilo prejšnjega odstavka, določi generalni sekretar razporeditev mandatov z žrebom takoj po volitvah. 5) Član Komisije, ki je izvoljen namesto člana, čigar mandat še ni potekel, opravlja dolžnost do konca predhodnikovega mandata. 6) Člani Komisije opravljajo dolžnost do zamenjave. Po zamenjavi se še naprej ukvarjajo z zadevami, ki so jim bile že dodeljene.

Člani Komisije sodelujejo v Komisiji kot posamezniki v svojem imenu. Med opravljanjem tega mandata ne smejo sprejeti nobene dolžnosti, ki ni združljiva z njihovo neodvisnostjo in nepristranskostjo ali z drugimi zahtevami te funkcije.

Vsaka visoka pogodbena stranka lahko prek generalnega sekretarja Sveta Evrope obvesti Komisijo o katerikoli domnevni kršitvi določb te Konvencije, ki jo je storila druga visoka pogodbena stranka.

1) Komisija lahko sprejme v obravnavo pritožbe, ki jih na generalnega sekretarja Sveta Evrope naslovi katerakoli oseba, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitve pravic iz te Konvencije s strani katerekoli visoke pogodbene stranke, s pogojem, da visoka pogodbena stranka, proti kateri je vložena pritožba, izjavi, da priznava pristojnost Komisije za obravnavanje takšnih pritožb. Tiste visoke pogodbene stranke, ki so dale takšno izjavo, so se s tem zavezale, da v nobenem primeru ne bodo ovirale dejanskega izvajanja te pravice. 2) Takšne izjave se lahko dajo za določen čas. 3) Izjava se deponira pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, ki pošlje njene kopije visokim pogodbenim strankam in jih objavi. 4) Komisija izvaja pooblastila, ki jih ima po tem členu, samo če najmanj šest visokih pogodbenih strank da izjavo, kakršna je določena v prejšnjih odstavkih.

Komisija sme obravnavati zadevo šele potem, ko so bila uporabljena vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta dokončna odločba.

1) Komisija ne bo obravnavala nobene pritožbe, predložene na podlagi 25. člena, ki je: a) anonimna ali b) v bistvu ista kot zadeva, o kateri je Komisija že odločala, ali ki je že v drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in če ne vsebuje nobenih novih dejstev. 2) Komisija šteje za nesprejemljivo vsako pritožbo, predloženo na podlagi 25. člena, za katero meni, da ni v skladu z določili te Konvencije ali. da je nedvomno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo pravice do pritožbe. 3) Komisija zavrne vsako pritožbo, za katero ugotovi, da je po 26. členu nedopustna.

1) Če komisija sprejme pritožbo: a) mora zaradi ugotovitve dejstev preizkusiti pritožbo v kontradiktornem postopku skupaj s predstavniki strank; če je potrebno, uvede tudi preiskavo, za katere učinkovit potek morajo prizadete države po izmenjavi mnenj s Komisijo nuditi vse potrebne olajšave, b) mora Biti hkrati na voljo prizadetim strankam, da bi dosegle prijateljsko rešitev zadeve na podlagi spoštovanja človekovih pravic, kot so določene v tej Konvenciji. 2) Če Komisija doseže prijateljsko rešitev, sestavi poročilo, ki ga pošlje prizadetim državam, Odboru ministrov in generalnemu sekretarju Sveta Evrope za objavo. To poročilo se omejuje le na kratek povzetek dejstev in na opis dosežene rešitve.

Po sprejemu pritožbe, predložene na podlagi 25. člena, jo lahko Komisija zavrne z dvotretjinsko večino svojih članov, če pri njenem obravnavanju ugotovi, da obstaja kakšen vzrok za nesprejemljivost po 27. členu. V takem primeru obvesti stranke o svoji odločitvi.

1) Komisija lahko v katerikoli fazi postopka odloči, da pritožbo izbriše s seznama zadev, če okoliščine utemeljujejo sklep: a) da vlagatelj ne namerava vztrajati pri svoji pritožbi; ali b) da je bila zadeva rešena; ali c) da zaradi kakega drugega razloga, ki ga ugotovi Komisija, nadaljnje obravnavanje pritožbe ni več upravičeno. Kljub temu pa Komisija nadaljuje z obravnavo pritožbe, če tako zahteva spoštovanje človekovih pravic, določenih v Konvenciji. 2) Če se Komisija odloči o izbrisu pritožbe s seznama zadev, potem ko jo je že sprejela, mora sestaviti poročilo, ki vsebuje navedbo dejstev, sklep o izbrisu pritožbe in razloge zanj. Sklep pošlje strankam, v informacijo pa tudi Odboru ministrov. Komisija tak sklep lahko objavi. 3) Komisija lahko odloči, da bo pritožbo ponovno uvrstila na seznam zadev, če okoliščine to upravičujejo.

1) Če se obravnava pritožbe ne konča v skladu z 28. (drugi odstavek), 29. in 30. členom, sestavi Komisija poročilo o dejstvih in da svoje mnenje o tem, ali ta dejstva pomenijo, da je prizadeta država prekršila svoje obveznosti iz te Konvencije. V poročilu so lahko navedena tudi ločena mnenja posameznih članov Komisije o tej zadevi. 2) Poročilo se pošlje Odboru ministrov in prizadetim državam; ki pa ga ne smejo objaviti. 3) V poročilu, ki ga pošlje Odboru ministrov, lahko poda Komisija predloge, ki se ji zdijo primerni.

1) Če zadeve ne predložijo Sodišču v skladu z 48. členom te Konvencije v roku treh mesecev po dostavi poročila Komisije Odboru ministrov, se mora Odbor ministrov odločiti z dvotretjinsko večino polnopravnih članov, ali je bila Konvencija kršena. 2) Če Odbor ministrov ugotovi, da je bila Konvencija kršena, določi rok, v katerem mora prizadeta visoka pogodbena stranka sprejeti ukrepe, ki jih zahteva odločitev Odbora ministrov. 3) Če prizadeta visoka pogodbena stranka ne sprejme zadovoljivih ukrepov v določenem roku, odloči Odbor ministrov z večino glasov,. kot je določena v prvem odstavku tega člena, kako uveljaviti prvotno odločitev, in objavi poročilo. 4) Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da bodo štele za obvezujočo vsako odločitev, ki jo lahko sprejme Odbor ministrov pri uporabi določb prejšnjih odstavkov.

Komisija zaseda brez navzočnosti javnosti.

Razen v primerih, ki so določeni v tretjem odstavku 20. in v 29. členu, sprejema Komisija svoje odločitve z večino glasov navzočih in glasujočih članov.

Komisija se sestane, kadar to zahtevajo okoliščine. Seje sklicuje generalni sekretar Sveta Evrope.

Komisija si sama določi svoj poslovnik.

Za tajništvo Komisije skrbi generalni sekretar Sveta Evrope.

Evropsko sodišče za človekove pravice ima toliko sodnikov, kolikor je članic Sveta Evrope. Niti dva sodnika ne smeta biti državljana iste države.

1) Člane Sodišča izvoli Posvetovalna skupščina z večino glasov z liste oseb, ki so jih imenovale članice Sveta Evrope; vsaka članica imenuje tri kandidate, od katerih sta vsaj dva njena državljana. 2) Če je to mogoče, velja isti postopek tudi za dopolnitev Sodišča, če so bile sprejete nove članice v Svet Evrope, ali za zapolnitev izpraznjenih mest. 3) Kandidati morajo imeti visok moralni ugled in kvalifikacije za opravljanje visokih sodniških funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki.

1) Člane Sodišča volijo za dobo devetih let. Lahko so ponovno izvoljeni, vendar štirim članom,' ki so bili izvoljeni na prvih volitvah, poteče mandat po treh letih, štirim naslednjim pa po šestih letih. 2) Člane, ki jim poteče mandat ob koncu začetne dobe treh oziroma šestih let, izbere z žrebom generalni sekretar takoj po prvih volitvah. 3) Zato da bi kar najbolje zagotovili obnavljanje tretjine članov Sodišča vsaka tri leta, lahko Posvetovalna skupščina pred nadaljevanjem volitev odloči, da mandat enega ali več članov ne bo trajal devet let, vendar pa tudi ne sme biti daljši od dvanajstih let in ne krajši od šestih let. 4) V primerih, ko gre za več kot en mandat in Posvetovalna skupščina uporabi določbe prejšnjega odstavka, določi razporeditev mandatov z žrebom Generalni sekretar takoj po volitvah. 5) Član Sodišča, ki je izvoljen namesto člana, čigar mandat še ni potekel, opravlja to dolžnost do konca predhodnikovega mandata. 6) Člani Sodišča opravljajo svojo dolžnost do zamenjave. Po zamenjavi se še naprej ukvarjajo z zadevami, ki so jim bile že dodeljene. 7) Člani Sodišča sodelujejo v Sodišču kot posamezniki v svojem imenu. Med opravljanjem te funkcije ne smejo sprejeti nobene dolžnosti, ki ni združljiva z njihovo neodvisnostjo in nepristranskostjo, ali pa z drugimi zahtevami te funkcije.

Sodišče izvoli svojega predsednika in enega ali dva podpredsednika za dobo treh let. Lahko so ponovno izvoljeni.

Člani Sodišča dobijo za vsak dan, ko opravljajo dolžnost, nagrado, ki jo določi Odbor ministrov.

O vsaki zadevi, ki je predložena Sodišču, odloča Senat, ki ga sestavlja devet sodnikov. Po uradni dolžnosti sodeluje član Senata, ki je državljan prizadete države-stranke, ali če takega ni, oseba po njeni izbiri, ki sodeluje kot sodnik; imena preostalih sodnikov izbere z žrebom predsednik pred začetkom obravnave.

Pravica predložiti zadevo Sodišču pripada samo visokim pogodbenim strankam in Komisiji.

Pristojnost Sodišča obsega vse spore v zvezi z razlago in uporabo te Konvencije, ki jih predložijo visoke pogodbene stranke ali Komisija na podlagi 48. člena.

1) Vsaka visoka pogodbena stranka lahko kadarkoli izjavi, da priznava pristojnost Sodišča kot obvezno ipso facto in brez posebnega soglasja v vseh zadevah v zvezi z razlago in uporabo te Konvencije. 2) Takšne izjave lahko dajo države brezpogojno ali s pogojem recipročnosti v odnosu do nekaterih ali do določenih drugih visokih pogodbenih strank ali za določeno dobo. 3) Te izjave se vložijo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, ki pošlje kopije vsem visokim pogodbenim strankam.

Sodišče sme obravnavati zadevo šele potem, ko Komisija ugotovi, da prizadevanja za prijateljsko rešitev niso bila uspešna, in sicer v roku treh mesecev, kot to določa 32. člen.

Če prizadeta visoka pogodbena stranka, če je samo ena, ali pa prizadete visoke pogodbene stranke, Če jih je več, priznavajo obvezno sodno pristojnost Sodišča, ali pa v primeru, če to ni tako, vendar pa s tem soglaša prizadeta visoka pogodbena stranka, če je samb ena, ali pa prizadete visoke pogodbene stranke, če jih je več, lahko zadevo predložijo Sodišču: a) Komisija; b) visoka pogodbena stranka, katere državljan je domnevna žrtev; c) visoka pogodbena stranka, ki je zadevo predložila Komisiji; d) visoka pogodbena stranka, proti kateri je vložena pritožba.

Če nastane spor o pristojnosti Sodišča, odloči o tem Sodišče.

Če Sodišče ugotovi, da je odločitev ali ukrep, ki ga je sprejela sodna ali kakšna druga oblast visoke pogodbene stranke, v celoti ali delno v nasprotju z obveznostmi, ki izhajajo iz te Konvencije, in če domače pravo stranke dopušča zgolj delno odpravo posledic takšne odločitve ali ukrepa, zagotovi Sodišče s svojo odločbo, če je to potrebno, oškodovani stranki pravično zadoščenje.

1) Sodba Sodišča mora biti obrazložena. 2) Če sodba v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, lahko vsak sodnik da svoje ločeno mnenje.

Sodba Sodišča je dokončna.

Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da se bodo podredile odločitvi Sodišča v vseh primerih, kjer nastopajo kot stranke.

Sodba Sodišča se pošlje Odboru ministrov, ki nadzoruje njeno izvršitev.

Sodišče sprejme svoj poslovnik in določi svoj postopek.

1) Prve volitve članov Sodišča se opravijo potem, ko osem visokih pogodbenih strank da izjavo iz 46. člena. 2) Pred temi volitvami Sodišče ne sme obravnavati nobene zadeve.

Na zahtevo generalnega sekretarja Sveta Evrope mora vsaka visoka pogodbena stranka predložiti pojasnila o tem, kako njeno notranje pravo zagotavlja učinkovito uveljavljanje vseh določb te Konvencije.

Stroške Komisije in Sodišča krije Svet Evrope.

Članom Komisije in Sodišča pripadajo med opravljanjem funkcije privilegiji in imunitete, ki jih določa 40. člen Statuta Sveta Evrope in sporazumi, sklenjeni na podlagi njegovih določb.

Nobene določbe te Konvencije ni mogoče razlagati kot omejitev ali odpravo katerekoli človekove pravice in temeljne svoboščine, ki jih je mogoče uveljaviti po zakonih katerekoli visoke pogodbene stranke ali po sporazumih, v katerih nastopa kot pogodbenica.

Nobena določba te Konvencije ne odpravlja pooblastil; ki pripadajo Odboru ministrov na podlagi Statuta Sveta Evrope.

Visoke pogodbene stranke soglašajo, razen če se posebej ne dogovorijo drugače, da ne bodo uporabile pogodb, konvencij ali deklaracij, ki med njimi veljajo, za to, da bi v obliki pritožbe predložile, naj se spor zaradi razlage ali uporabe te Konvencije rešuje s sredstvi, ki jih ta Konvencija ne predvideva.

1) Vsaka država sme ob ratifikaciji ali kadarkoli pozneje z notifikacijo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, izjaviti, da velja ta Konvencija tudi za vse ali za katero od ozemelj, za katerih mednarodne odnose je odgovorna. 2) konvencija začne veljati za ozemlje ali ozemlja, navedena v notifikaciji, trideseti dan potem, ko je generalni sekretar Sveta Evrope sprejel notifikacijo. 3) Določbe te Konvencije se uporabljajo na teh ozemljih ob upoštevanju krajevnih razmer. 4) Vsaka država, ki je dala izjavo na podlagi prvega odstavka tega člena, lahko kadarkoli pozneje izjavi, da sprejema za eno ali več ozemelj, na katera se izjava nanaša, pristojnost Komisije za sprejemanje pritožb od posameznikov, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov v skladu s 25. členom te Konvencije.

1) Vsaka država lahko ob podpisu te Konvencije ali ob deponiranju svojih ratifikacijskih listin izrazi pridržke ob katerikoli posebni določbi te Konvencije, če kak zakon, ki tedaj velja na njenem ozemlju, ni v skladu s takšno določbo. Ta člen ne dovoljuje pridržkov splošne narave. 2) Vsak pridržek po tem členu mora vsebovati kratko oznako zakona, na katerega se nanaša.

1) Visoka pogodbena stranka lahko odpove to Konvencijo šele po preteku petih let od tedaj, ko je postala njena pogodbenica, in po šestmesečni odpovedi, ki jo z notifikacijo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, ta pa o tem obvesti druge visoke pogodbene stranke. 2) Takšna odpoved visoke pogodbene stranke ne razrešuje njenih obveznosti po tej Konvenciji za katerokoli dejanje, ki bi ga storila pred dnem, ko je odpoved začela veljati, in ki bi lahko pomenilo kršitev takšnih obveznosti. 3) Vsaka visoka pogodbena stranka, ki preneha biti članica Sveta Evrope, preneha biti ob istih pogojih tudi stranka te Konvencije. 4) V skladu z določbami prejšnjih odstavkov je mogoče odpovedati Konvencijo za katerokoli ozemlje, za katero je bila dana izjava o njeni uporabi na podlagi določb 63. člena.

1) Ta Konvencija je odprta za podpis članicam Sveta Evrope, ki jo morajo ratificirati. Ratifikacijske listine, je treba deponirati pri generalnem sekretarju Sveta Evrope. 2) Ta Konvencija bo začela veljati potem, ko bo deponiranih deset ratifikacijskih listin. 3) Za poznejše podpisnice bo Konvencija začela veljati z dnem, ko bodo deponirane njihove ratifikacijske listine. 4) Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti vse članice Sveta Evrope o začetku veljavnosti konvencije, o imenih visokih pogodbenih strank, ki so jo ratificirale, in o deponiranju ratifikacijskih listin, ki so prispele pozneje. Sestavljeno v Rimu 4. novembra 1950 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je deponiran v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem podpisnicam.

1) Sodišče lahko na zahtevo Odbora ministrov daje svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo razlago Konvencije in njenih Protokolov. 2) Takšna mnenja se ne smejo nanašati na vprašanja, ki so v zvezi z vsebino ali obsegom pravic in svoboščin, kakor so opredeljene v I. delu Konvencije in v protokolih h Konvenciji, in tudi ne na kakšno drugo vprašanje, ki bi lahko postalo predmet obravnave pred Komisijo, na Sodišču ali Odboru ministrov v postopku, ki je določen s Konvencijo za obravnavanje pritožb. 3) Sklep Odbora ministrov, da zahteva svetovalno mnenje Sodišča, mora biti sprejet z dvotretjinsko večino glasov predstavnikov, ki so upravičeni do članstva v Odboru ministrov.

Sodišče samo odloči, ali sodi zahteva po svetovalnem mnenju, ki mu jo predloži Odbor ministrov, v njegovo svetovalno pristojnost, kot je opredeljena v 1. členu tega Protokola.

1) Sodišče obravnava vsako zahtevo, naj da svoje svetovalno mnenje, na plenarnem zasedanju. 2) Svetovalno mnenje Sodišča mora biti utemeljeno. 3) Če svetovalno mnenje v celoti ali delno ne izraža soglasnega mnenja sodnikov, ima vsak sodnik pravico dati svoje ločeno mnenje. 4) Svetovalno mnenje Sodišča se pošlje Odboru ministrov.

Pooblastila Sodišča po 55. členu Konvencije obsegajo tudi določitev pravilnika in postopka za namene tega Protokola, če je to po mnenju Sodišča potrebno.

1) Ta Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, podpisnicam Konvencije, ki lahko postanejo stranke tega Protokola: a) s podpisom brez pridržkov, da začne zanje veljati šele po ratifikaciji ali sprejemu; b) s podpisom ob pridržku, da bo začel zanje veljati šele po ratifikaciji ali sprejemu, ki mu sledi ratifikacija ali sprejem. Listine o ratifikaciji ali sprejemu se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope. 2) Ta Protokol začne veljati potem, ko vse države pogodbenice Konvencije postanejo pogodbenice tega Protokola v skladu z določbami prvega odstavka tega člena. 3) Z uveljavitvijo tega Protokola postanejo določbe od 1. do 4. člena sestavni del Konvencije. 4) Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta: a) o vsakem podpisu brez pridržka glede ratifikacije ali sprejema; b) o vsakem podpisu s pridržkom glede ratifikacije ali sprejema; c) o deponiranju vsake listine o ratifikaciji ali sprejemu; d) o začetku veljavnosti tega Protokola v skladu z. drugim odstavkom tega člena. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, ta Protokol podpisali. Sestavljeno v Strasbourgu 6. maja 1963 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je deponiran v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem vladam podpisnicam.

Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.

Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do izobraževanja. Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.

Visoke pogodbene stranke se zavezujejo, da bodo izvedle v razumnih časovnih presledkih svobodne in tajne volitve, ki bodo zagotovile svobodno izražanje mnenja ljudstva pri izbiri zakonodajnih teles.

Vsaka visoka pogodbena stranka lahko ob podpisu ali ratifikaciji ali kadarkoli pozneje pošlje generalnemu sekretarju Sveta Evrope izjavo, s katero sporoči, da bodo določbe tega protokola veljale na v izjavi navedenih ozemljih, za katerih mednarodne odnose je odgovorna. Vsaka visoka pogodbena stranka, ki je poslala izjavo iz prejšnjega odstavka, lahko kadarkoli z novo izjavo spremeni vsebino katerekoli prejšnje izjave ali pa prekliče veljavnost določb tega Protokola glede kateregakoli ozemlja. Izjava, ki je v skladu s tem členom, se šteje, da je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Konvencije.

Visoke pogodbene stranke štejejo določbe 1., 2., 3. in 4. člena tega Protokola kot dodatne člene h Konvenciji in zanje veljajo vse določbe Konvencije.

Ta Protokol je odprt za podpis članicam Sveta Evrope, ki so podpisnice Konvencije; ratificiran mora biti ob ali po ratifikaciji Konvencije. Veljati začne potem, ko bo deponiranih deset ratifikacijskih listin. Za podpisnico, ki ratificira Protokol naknadno, začne veljati ob deponiranju njenih ratifikacijskih listin. Ratifikacijske listine morajo biti deponirane pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, ki bo vsem članicam sporočil imena držav, ki so ta Protokol ratificirale. Sestavljeno v Parizu 20. marca 1952 v angleščini [n francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je deponiran v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem vladam podpisnicam.

Nikomur ne sme biti odvzeta prostost samo zato, ker ne more izpolniti pogodbenih obveznosti.

1) Vsakdo, ki je zakonito na ozemlju kake države, ima na njenem ozemlju pravico do svobode gibanja in do svobodne izbire prebivališča. 2) Vsakdo lahko svobodno zapusti katerokoli državo, vključno tudi lastno. 3) Pri izvajanju teh pravic ne sme biti nobenih omejitev, razen tistih, ki so določene z zakonom in ki so v demokratični družbi nujne zaradi državne in javne varnosti, za vzdrževanje javnega reda, za preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ali morale ali za varstvo pravic in svoboščin drugih ljudi. 4) Za pravice, navedene v prvem odstavku, lahko na določenih področjih veljajo omejitve, ki morajo biti določene z zakonom in v demokratični družbi upravičene zaradi javnega interesa.

1) Nihče ne sme biti izgnan bodisi z individualnimi ali s kolektivnimi ukrepi z ozemlja države, katere državljan je. 2) Nikomur ne sme biti odvzeta pravica do vstopa na ozemlje države, katere državljan je.

Kolektivni izgon tujcev je prepovedan.

1) Vsaka visoka pogodbena stranka lahko ob podpisu ali ob ratifikaciji tega protokola ali kadarkoli pozneje pošlje generalnemu sekretarju Sveta Evrope izjavo, s katero sporoči, da bodo določbe tega protokola veljale na v izjavi navedenih ozemljih, za katerih mednarodne odnose je odgovorna. 2) Vsaka visoka pogodbena stranka, ki je poslala izjavo iz prejšnjega odstavka, lahko kadarkoli pošlje novo izjavo, s katero spreminja določbe katerekoli prejšnje izjave ali pa prekliče veljavnost določb tega Protokola glede kateregakoli ozemlja. 3) Izjava, dana na podlagi tega člena, se šteje, da je skladna s prvim odstavkom 63. člena Konvencije. 4) Ozemlje katerekoli države, za katero velja ta Protokol na podlagi ratifikacije ali sprejema, in vsako ozemlje, za katero velja ta Protokol na podlagi izjave, ki jo je dala ta država v skladu s tem členom, se obravnavata kot ločeni ozemlji zaradi sklicevanja na 2. in 3. člen v zvezi z ozemljem države.

1) Visoke pogodbene stranke štejejo določbe členov od 1 do 5 tega Protokola za dodatne člene h Konvenciji in vse določbe Konvencije veljajo tudi zanje. 2) Vendar pa pravica do individualne pritožbe, ki jo priznava izjava, dana na podlagi 25. člena Konvencije, ali pa priznanje obvezne pristojnosti Sodišča z izjavo na podlagi 46. člena Konvencije ne veljata v zvezi s tem Protokolom, razen če prizadeta visoka pogodbena stranka izjavi, da priznava takšno pravico ali sprejema takšno pristojnost glede vseh ali pa kateregakoli od členov od 1 do 4 tega Protokola.

1) Ta Protokol je odprt za podpis članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo; ratificiran mora biti ob ali po ratifikaciji Konvencije. Veljati začne po deponiranju petih ratifikacijskih listin. Za podpisnico, ki ratificira Protokol pozneje, začne veljati na. dan deponiranja njene ratifikacijske listine. 2) Ratifikacijske listine morajo biti deponirane pri generalnem sekretarju Sveta Evrope, ki vsem članicam sporoči imena držav, ki so Protokol ratificirale. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, podpisali ta Protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 16. septembra 1963 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar pošlje overjene kopije vsem državam podpisnicam.

Smrtna kazen se odpravi. Nihče ne sme biti obsojen na takšno kazen ali usmrčen.

Država lahko določi v svoji zakonodaji smrtno kazen za dejanja, storjena med vojno ali ob neposredni vojni nevarnosti; takšna kazen se sme uporabiti le v primerih, ki so določeni v zakonu in v skladu z določbami zakona. Država obvesti generalnega sekretarja Sveta Evrope o takšnih določbah v svoji zakonodaji.

Določbe tega Protokola se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.

Nobeni pridržki glede določb tega Protokola na podlagi 64. člena Konvencije niso dopustni.

1) Vsaka država lahko ob. podpisu ali ob deponiranju listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katera veljajo določbe tega Protokola. 2) Vsaka država lahko kadarkoli z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi veljavnost določb tega Protokola na katerokoli drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Za to ozemlje bo začel Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je generalni sekretar prejel izjavo. 3) Vsaka izjava, podana v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko prekliče za katerokoli ozemlje, navedeno v takšni izjavi, z obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Preklic začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je generalni sekretar prejel takšno obvestilo.

Države pogodbenice štejejo določbe členov od 1 do 5 tega Protokola za dodatne člene h Konvenciji in vse določbe Konvencije veljajo tudi zanje.

Ta Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisnice Konvencije. Protokol mora biti ratificiran, sprejet ali odobren. Država članica Sveta Evrope tega Protokola ne sme ratificirati, sprejeti ali odobriti, če ni hkrati ali že pred tem ratificirala Konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi so deponirane pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

1) Ta Protokol začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu, ko je pet držav članic Sveta Evrope izrazilo soglasje, da jih ta Protokol zavezuje v skladu z določili 7. člena. 2) Za vsako državo članico, ki pozneje izrazi soglasje, da jo zavezujejo določila tega Protokola, začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi datumu deponiranja listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi.

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta: a) o vsakem podpisu; b) o deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi; c) o datumu uveljavitve Protokola v skladu s 5. in 8. členom; d) o vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na ta Protokol. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, podpisali ta Protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 28. aprila 1983 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem državam članicam Sveta Evrope.

1) Tujec, ki zakonito prebiva na ozemlju kake države, ne sme biti izgnan s tega ozemlja, razen z odločbo, ki temelji na zakonu, pri tem pa mora imeti možnost: a) predložiti utemeljen ugovor proti izgonu, b) zahtevati preskus svoje zadeve in c) doseči, da ga v zvezi s tem sprejme pristojni organ oblasti ali oseba oziroma osebe, ki jih pooblasti omenjeni pristojni organ oblasti. 2) Tujec se sme izgnati, preden uveljavi pravice iz točk a,b in c prvega odstavka tega člena, če je takšen izgon nujen zaradi javnega reda ali zaradi varnosti države.

1) Vsakdo, ki je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja, ima pravico zahtevati preskus sodne odločbe o krivdi in o kazni pred višjim sodiščem. Uveljavljanje te pravice, vključno z razlogi, na podlagi katerih jo lahko prizadeti uveljavi, morajo biti določeni z zakonom. 2) Ta pravica se lahko izjemoma omeji, če gre za kršitve manjšega pomena, kakor so predpisane z zakonom, ali če je prizadetega že na prvi stopnji obsodilo najvišje sodišče ali če mu je bila izrečena obsodilna sodba po pritožbi zoper oprostilno sodbo.

Če je bila pravnomočna kazenska sodba pozneje razveljavljena ali če je bila oseba pomiloščena zato, ker je kako novo ali na novo odkrito dejstvo pokazalo, da gre za sodno zmoto, ima oseba, ki je zaradi takšne obsodbe prestajala kazen, pravico do odškodnine skladno z zakonom ali prakso te države, razen če bi se dokazalo, da je prepozno uveljavitev takšnih dejstev prizadeti v celoti ali deloma sam povzročil.

1) Pravosodni organi iste države ne smejo nikogar ne kazensko preganjati ne kaznovati za kaznivo dejanje, za katero je bil na podlagi zakona in v skladu s kazenskim postopkom te države s pravnomočno sodbo že oproščen ali obsojen. 2) Določbe prejšnjega odstavka ne preprečujejo obnove kazenskega postopka na podlagi zakona in skladno s kazenskim postopkom prizadete države, če obstajajo dokazi o novih ali na novo odkritih dejstvih ali pa če je v prejšnjih postopkih prišlo do bistvene napake, ki bi lahko vplivala na izid sojenja. 3) Določila tega člena se ne smejo derogirati s sklicevanjem na 15. člen Konvencije.

Zakoncema gredo iz zakonske zveze enake civilnopravne pravice in dolžnosti v medsebojnem razmerju in v razmerju do svojih otrok tako med trajanjem zakonske zveze kot tudi po njenem prenehanju. Določba tega člena ne preprečuje državam, da uveljavijo ukrepe, ki jih narekujejo koristi otrok.

1) Vsaka država lahko ob podpisu ali ob deponiranju listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi določi ozemlje ali ozemlja, za katera veljajo določbe tega Protokola, in v kakšnem obsegu bodo veljale na tem ozemlju ali ozemljih. 2) Vsaka država lahko pozneje z izjavo, ki jo naslovi na generalnega sekretarja Sveta Evrope, razširi veljavnost določil tega Protokola na katerokoli drugo ozemlje, navedeno v izjavi. Za to ozemlje bo začel Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi pretečenemu roku dveh mesecev od datuma, ko je generalni sekretar prejel izjavo. 3) Vsaka izjava, dana na podlagi prejšnjih dveh odstavkov, se lahko za katerokoli ozemlje, navedeno v takšni izjavi, prekliče ali spremeni z obvestilom, naslovljenim na generalnega sekretarja. Preklic ali sprememba začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi pretečenemu roku dveh mesecev od datuma, ko je generalni sekretar prejel obvestilo. 4) Za izjavo, ki je bila dana na podlagi tega člena, se šteje, da je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Konvencije. 5) Ozemlje katerekoli države, za katero velja ta Protokol na podlagi ratifikacije, sprejema ali odobritve, ter vsako ozemlje, za katero velja ta Protokol na podlagi izjave, ki jo je dala država na podlagi tega člena, se lahko obravnavata kot ločeni ozemlji zaradi sklicevanja na 1. člen v zvezi z ozemljem države.

1) Države pogodbenice štejejo določbe od 1. do 6. člena tega Protokola kot dodatne člene h Konvenciji in vsa določila Konvencije veljajo tudi zanje. 2) Vendar pa pravica do individualne pritožbe, ki jo priznava izjava na podlagi 25. člena Konvencije, ali pa priznanje obvezne pristojnosti Sodišča z izjavo na podlagi 46. člena Konvencije ne veljata v zvezi s tem Protokolom, razen če prizadeta visoka pogodbena stranka ne izjavi posebej, da priznava takšno pravico ali sprejema takšno pristojnost v zvezi s členi od 1 do 5 tega Protokola.

Ta Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo. Protokol morajo države ratificirati, sprejeti ali odobriti. Tega Protokola ne sme ratificirati, sprejeti ali odobriti država članica Sveta Evrope, ki ni hkrati ali pa pred tem ratificirala Konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi so deponirane pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

1) Ta Protokol začne veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi preteku roka dveh mesecev od datuma, ko je sedem držav članic Sveta Evrope izrazilo soglasje, da jih določbe tega Protokola zavezujejo skladno z določbami 8. člena. 2) Za vsako državo članico, ki naknadno izrazi soglasje, da jo zavezujejo določila Protokola, začne Protokol veljati prvi dan meseca, ki neposredno sledi preteku roka dveh mesecev od datuma deponiranja listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi.

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti vse države članice Sveta Evrope: a) o vsakem podpisu, b) o deponiranju listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi, c) o datumu začetka veljavnosti Protokola, skladno s 6. in 9. členom, d) o vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali sporočilu, kj se nanaša na ta Protokol. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, podpisali ta Protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 22. novembra 1984 v angleščini in francoščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu ki je deponiran v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem držama članicam Sveta Evrope.

Pogodbenice Konvencije, ki jih zavezuje ta Protokol, sprejemajo spremembe in dopolnitve Konvencije, kot je določeno v členih od 2 do 5.

Drugi odstavek 31. člena Konvencije se dopolni in se glasi: »2) Poročilo se pošlje Odboru ministrov. Poročilo se pošlje tudi prizadetim državam in pritožniku, če je pritožba vložena na podlagi 25. člena. Prizadeta država in pritožnik poročila ne smeta objaviti.«

44. člen Konvencije se spremeni in dopolni in se glasi: »Pravica predložiti zadevo Sodišču pripada samo visokim pogodbenim strankam, Komisiji in posamezniku, nevladni organizaciji ali skupini posameznikov, ki so vložili pritožbo na podlagi 25. člena.«

45. člen Konvencije se spremeni in dopolni in se glasi: »Pristojnost Sodišča obsega vse zadeve v zvezi z razlago in uporabo te Konvencije, ki so mu predložene ob pogojih, določenih v 48. členu.«

48. člen Konvencije se spremeni in dopolni in se glasi: »1) Če prizadeta visoka pogodbena stranka, če je samo ena, ali pa prizadete visoke pogodbene stranke, če jih je več, priznavajo obvezno pristojnost Sodišča, ali pa v primeru, če to ni tako, vendar pa s tem soglaša prizadeta visoka pogodbena stranka, če je samo ena, ali prizadete visoke pogodbene stranke, če jih je več, lahko zadevo predložijo Sodišču: a) Komisija, b) visoka pogodbena stranka, katere državljan je domnevna žrtev, c) visoka pogodbena stranka, ki je zadevo predložila Komisiji, d) visoka pogodbena stranka, proti kateri je vložena pritožba, e) posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki je zadevo predložila Komisiji. 2) Če je zadeva predložena Sodišču samo na podlagi točke d prvega odstavka, se najprej predloži odboru, ki ga sestavljajo trije člani Sodišča. V odboru sodeluje po uradni dolžnosti sodnik, ki predstavlja visoko pogodbeno stranko, proti kateri je bila pritožba vložena, ali če ga ni, oseba po njeni izbiri, ki bo opravljala dolžnost sodnika. Če je bila pritožba vložena proti več visokim pogodbenim strankam, se število članov odbora ustrezno poveča. Če zadeva ne sproži težjih vprašanj glede razlage ali uporabe Konvencije in če zaradi drugih razlogov ne upravičuje obravnave pred Sodiščem, lahko odbor soglasno odloči, da je ne bo predložil Sodišču. V takšnem primeru odloči Odbor ministrov ob pogojih, ki so določeni v 32. členu, ali je podana kršitev Konvencije ali ne.«

1) Ta Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisnice Konvencije in ki lahko izrazijo svoje soglasje: a) s podpisom brez pridržkov, da bo začel zanje veljati šele po ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi; b) s podpisom ob pridržku, da bo začel zanje veljati šele po ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi, ki mu sledi ratifikacija, sprejem ali odobritev. 2) Listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

1) Ta Protokol začne veljati prvi dan v mesecu, ki sledi roku treh mesecev po datumu, ko je deset držav članic Sveta Evrope izrazilo svojo privolitev, da jih ta, Protokol zavezuje skladno z določbami 6. člena. 2) Za vsako državo članico, ki pozneje izrazi soglasje, da jo zavezujejo določila tega Protokola, začne veljati prvi dan meseca, ki sledi preteku roka treh mesecev po datumu podpisa ali deponiranja listin o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi.

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta Evrope: a) o vsakem podpisu; b) o deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi; c) o datumu uveljavitve tega Protokola v skladu s 7. členom; d) o vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali izjavi, ki se nanaša na ta Protokol. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, podpisali ta Protokol. Sestavljeno v Rimu 6. novembra 1990 v francoščini in angleščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki bo shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem državam članicam Sveta Evrope.

Črta se beseda "dvotretjinsko" v prvem odstavku 32. člena Konvencije.

1) Ta Protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, ki so podpisale Konvencijo in ki lahko izrazijo svoje soglasje, da jih ta Protokol zavezuje: a) s podpisom brez pridržkov, da bo začel zanje veljati šele po ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi, b) s podpisom ob pridržku, da bo začel zanje veljati šele po ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi, ki mu sledi ratifikacija, sprejem ali odobritev. 2) Listine o ratifikciji, sprejemu ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

Ta Protokol začne veljati prvi dan v mesecu, ki sledi preteku roka treh mesecev od datuma, ko so vse pogodbenice Konvencije izjavile svoje soglasje, da jih zavezuje ta Protokol v skladu z določbami 2. člena.

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta: a) o vsakem podpisu; b) o deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejemu ali odobritvi; c) o začetku veljavnosti tega Protokola v skladu s 3. členom; d) o vsakem drugem dokumentu, obvestilu ali sporočilu, ki se nanaša na ta Protokol. Spričo tega so spodaj podpisani, pravilno pooblaščeni podpisniki, podpisali ta Protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 25. marca 1992 v francoščini in angleščini, od katerih sta obe besedili enako avtentični, in sicer samo v enem izvodu, ki je shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem državam članicam Sveta Evrope.

Obstoječe besedilo II. do IV. dela Konvencije (19. do 56. člen) ter Protokol št. 2, ki podeljuje Evropskemu sodišču za človekove pravice pristojnost za dajanje svetovalnih mnenj, se nadomestijo z naslednjim II. delom Konvencije (19. do 51. člen):

1. V. del konvencije postane III. del konvencije; 57. člen konvencije postane 52. člen konvencije 58. in 59. člen konvencije se črtata, 60. do 66. člen konvencije pa postanejo 53. do 59. člen konvencije. 2. I. del konvencije ima naslov »PRAVICE IN SVOBOŠČINE«, novi, III. del konvencije pa ima naslov »RAZNE DOLOČBE«. 1. do 18. člen in novi členi konvencije od 52. do 59. so opremljeni z naslovi, naštetimi v dodatku k temu protokolu. 3. V novem 56. členu se v 1. odstavku za besedico »velja« vstavijo besede »s pridržkom 4. odstavka tega člena«; v 4. odstavku se besede »komisije« in »s 25. členom te konvencije« zamenjajo z besedami »sodišča« oziroma »s 34. členom konvencije«. V novem 58. členu se v 4. odstavku besedi »63. člen« nadomestita z besedama »56. člen«. 4. Protokol h konvenciji se dopolni in spremeni, kot sledi: a) členi so opremljeni z naslovi, naštetimi v dodatku k temu protokolu, in b) v zadnjem stavku 4. člena se besedi »63. člena« nadomestita z besedama »56. člena«. 5. Protokol št. 4 se dopolni in spremeni, kot sledi: a) členi so opremljeni z naslovi, naštetimi v dodatku k temu protokolu, b) v tretjem odstavku 5. člena se besedi »63. člena« nadomestita z besedama »56. člena«; doda se novi 5. odstavek, ki se glasi: »Vsaka država, ki je podala izjavo v skladu s prvim ali drugim odstavkom tega člena, lahko kadar koli po tem izjavi za eno ali več ozemelj, na katera se izjava nanaša, da, kar zadeva vse ali katerega izmed členov 1 do 4 tega protokla, sprejema pristojnost Sodišča za sprejemanje zahtev za obravnavo s strani fizičnih oseb, nevladnih organizacij ali skupin posameznikov v skladu s 34. členom konvencije.« in c) 2. odstavek 6. člena se črta. 6. Protokol št. 6 se dopolni in spremeni: a) členi se opremijo z naslovi, naštetimi v dodatku k temu protokolu, in b) v 4. členu se besede »na podlagi 64. člena« nadomestijo z besedami »na podlagi 57. člena«. 7. Protokol št. 7 se dopolni in spremeni, kot sledi: a) členi se opremijo z naslovi, naštetimi v dodatku k temu protokolu, in b) v 4. odstavku 6. člena se besedi »63. člena« zamenjata z besedama »56. člena«; doda se novi 6. odstavek, ki se glasi: »Vsaka država, ki je podala izjavo v skladu si ali 2. odstavkom tega člena, lahko kadar koli po tem izjavi za eno ali več ozemelj, na katera se izjava nanaša, da, kar zadeva 1. do 5. člen tega protokola, sprejema pristojnost Sodišča za sprejemanje zahtev za obravnavo za posameznike, nevladne organizacije ali skupine posameznikov v skladu s 34. členom konvencije.« in c) 2. odstavek 7. člena se črta. 8. Protokol št. 9 se razveljavi.

1. Ta protokol je odprt za podpis državam članicam Sveta Evrope, podpisnicam konvencije, ki lahko izrazijo svoje soglasje, da jih zavezuje: a) podpis brez pridržka glede ratifikacije, sprejema ali odobritve ali b) podpis s pridržkom ratifikacije, sprejema ali odobritve, ki mu sledi ratifikacija, sprejem ali odobritev. 2. Instrumenti ratifikacije, sprejema ali odobritve se deponirajo pri generalnem sekretarju Sveta Evrope.

Ta protokol začne veljati prvi dan v mesecu po izteku enoletnega obdobja od datuma, ko so vse pogodbenice konvencije podale soglasje, da jih zavezuje ta protokol v skladu z določbami 3. člena. V skladu z določili tega protokola se lahko volijo novi sodniki in ukrene vse potrebno za ustanovitev novega Sodišča od datuma, ko so vse pogodbenice konvencije izrazile svoje soglasje, da jih ta protokol zavezuje.

1. Ne glede na določila 3. in 4. odstavka tega člena, mandati sodnikov, članov Komisije, tajnika in namestnika tajnika potečejo z datumom uveljavitve tega protokola. 2. Zahteve za obravnavo, ki so v postopku pred Komisijo in ki na datum veljavnosti tega protokola še niso bile priznane kot sprejemljive, se obravnavajo na Sodišču v skladu z določili tega protokola. 3. Zahteve za obravnavo, ki so bile na datum uveljavitve tega protokola že priznane kot sprejemljive, člani Komisije še naprej obravnavajo v letu, ki sledi. Vse zadeve, katerih obravnava še ni zaključena v tem obdobju, se predajo Sodišču, ki jih obravnava v skladu z določili tega protokola kot sprejemljive zadeve. 4. Kar zadeva zahteve za obravnavo, za katere je Komisija po uveljavitvi tega protokola sprejela poročilo v skladu s prejšnjim 31. členom konvencije, se poročilo pošlje strankam, ki ga ne smejo objaviti. V skladu z določili, veljavnimi pred uveljavitvijo tega protokola, se lahko zadeva preda Sodišču. Zbor velikega senata določi, ali bo o zadevi odločal eden od senatov ali veliki senat. Če o zadevi odloča senat, je odločitev senata dokončna. Zadeve, ki niso predane Sodišču, obravnava Odbor ministrov, ki deluje v skladu z določili prejšnjega 32. člena konvencije. 5. Vse zadeve, ki so v obravnavi na Sodišču in ki na datum uveljavitve tega protokola še niso bile rešene, se predložijo velikemu senatu Sodišča, ki jih obravnava v skladu z določili tega protokola. 6. Vse zadeve, ki so v obravnavi na Odboru ministrov in ki v skladu s prejšnjim 32. členom konvencije na datum uveljavitve tega protokola še niso bile rešene, dokončno reši Odbor ministrov, ki postopa v skladu s tem členom.

Če je visoka pogodbenica podala izjavo, s katero priznava pristojnost Komisije ali Sodišča, v skladu s prejšnjim 25. ali 46. členom konvencije, glede kasnejših zadev ali zadev, ki temeljijo na dejstvih, ki so se pojavila po taki izjavi, ta omejitev ostane v veljavi za pristojnost Sodišča v skladu s tem protokolom.

Generalni sekretar Sveta Evrope obvesti države članice Sveta o: a) vsakem podpisu, b) deponiranju vsakega instrumenta ratifikacije, sprejema ali odobritve, c) datumu uveljavitve tega protokola ali katerih koli njegovih določil v skladu s 4. členom in d) vsakem drugem dejanju, obvestilu ali sporočilu v zvezi s tem protokolom. V dokaz tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol. Sestavljeno v Strasbourgu 11. 5. 1994 v angleščini in francoščini, pri čemer sta obe besedili enako verodostojni, v enem samem izvodu, ki je shranjen v arhivih Sveta Evrope. Generalni sekretar Sveta Evrope pošlje overjene kopije vsem državam članicam Sveta Evrope.

Republika Slovenija izjavlja, da na podlagi 25. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 6. člena protokola št. 4 in 7. člena protokola št. 7 za nedoločen čas priznava pristojnost Evropske komisije za človekove pravice, da obravnava pritožbe, ki jih na generalnega sekretarja Sveta Evrope naslovi katerakoli oseba, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitve pravic iz Konvencije ter njenih protokolov, če so dejstva, iz katerih izvirajo zatrjevane kršitve, nastala po začetku veljavnosti Konvencije in njenih protokolov za Republiko Slovenijo. Republika Slovenija izjavlja, da na podlagi 46. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, 6. člena protokola št. 4 in 7. člena protokola št. 7 za nedoločen čas, ob pogoju vzajemnosti, priznava pristojnost Sodišča za človekove pravice kot obvezno ipso facto in brez posebnega soglasja, v vseh zadevah v zvezi z razlago in uporabo te Konvencije ter njenih protokolov in ki se nanašajo na dejstva, iz katerih izvirajo zatrjevane kršitve, ki so nastala po začetku veljavnosti Konvencije in njenih protokolov za Republiko Slovenijo.

Za izvajanje Konvencije in njenih protokolov iz 1. člena skrbita ministrstvo, pristojno za pravosodje, in ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve.

Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.