Zakon o ratifikaciji Konvencije o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 149)

# Zakon o ratifikaciji Konvencije o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 149) Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O ZAPOSLOVANJU TER DELOVNIH POGOJIH IN ŽIVLJENJSKIH RAZMERAH IZVAJALCEV ZDRAVSTVENE NEGE (KONVENCIJA MEDNARODNE ORGANIZACIJE DELA ŠT. 149) (MKZIZN) Razglašam Zakon o ratifikaciji Konvencije o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št. 149) (MKZIZN), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji 25. oktobra 2001.

Ratificira se Konvencija o zaposlovanju ter delovnih pogojih in življenjskih razmerah izvajalcev zdravstvene nege (konvencija Mednarodne organizacije dela št.149), sprejeta 21. junija 1977 v Ženevi na 63. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela.

Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenski jezik glasi:

1. V tej konvenciji zajema izraz “izvajalci zdravstvene nege“ vse kategorije oseb, ki zagotavljajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege. 2. Ta konvencija velja za vse izvajalce zdravstvene nege ne glede na to, kje delajo. 3. Pristojni organ lahko po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo, uvede posebna pravila za izvajalce zdravstvene nege, ki izvajajo zdravstveno nego in storitve zdravstvene nege prostovoljno. Ta pravila ne smejo odstopati od določb v točki a) drugega odstavka 2. člena, 3. člena, 4. člena in 7. člena te konvencije.

1. Vsaka članica, ki ratificira to konvencijo, mora v okviru splošnega zdravstvenega programa, kjer taki programi so, in v obsegu razpoložljivih sredstev za celotno zdravstveno varstvo sprejeti in uporabljati, skladno z razmerami v državi, politiko storitev in imenovanih izvajalcev zdravstvene nege, da bi zagotovila obseg in kakovost zdravstvene nege, potrebne za doseganje najvišje možne ravni zdravja prebivalstva. 2. Sprejeti mora predvsem potrebne ukrepe, s katerimi izvajalcem zdravstvene nege zagotovi: (a) ustrezno izobraževanje in usposabljanje glede na naloge, ki jih opravljajo, in (b) pogoje zaposlovanja in delovne razmere, vključno z možnostmi napredovanja in primerno plačilo, kar bo verjetno pritegnilo osebe v ta poklic in jih v njem tudi zadržalo. 3. Politika, omenjena v prvem odstavku tega člena, mora biti oblikovana po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev, kjer take organizacije obstajajo. 4. Ta politika mora biti usklajena s politikami, ki se nanašajo na druge vidike zdravstvenega varstva in druge delavce s področja zdravstva, po posvetovanju z zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev.

1. Osnovne zahteve glede izobraževanja in usposabljanja iz zdravstvene nege ter nadzora nad tovrstnim izobraževanjem in usposabljanjem so predpisane z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, ali jih predpiše pristojni organ ali pristojna strokovna telesa, ki jih za to pooblastijo ustrezni zakoni oziroma predpisi. 2. Izobraževanje in usposabljanje iz zdravstvene nege morata biti usklajeni z izobraževanjem in usposabljanjem drugih delavcev s področja zdravstva.

Nacionalni zakoni oziroma predpisi morajo določati zahteve za izvajanje zdravstvene nege in omejiti to dejavnost na osebe, ki izpolnjujejo te zahteve.

1. Sprejeti je treba ukrepe za spodbujanje sodelovanja izvajalcev zdravstvene nege pri načrtovanju zdravstvenih storitev in posvetovanj z njimi o odločitvah, ki jih zadevajo, skladno z razmerami v državi. 2. Določanje pogojev zaposlovanja in delovnih razmer naj poteka v obliki pogajanj med zadevnimi organizacijami delodajalcev in delavcev. 3. Reševanje sporov v zvezi z določanjem pogojev zaposlovanja mora potekati s pogajanji med stranmi ali z neodvisnimi in nepristranskimi sredstvi, kot so posredovanje, sprava in prostovoljna arbitraža, da se zagotovi zaupanje vseh vpletenih strani.

Izvajalcem zdravstvene nege je treba omogočiti vsaj enake razmere, kot jih imajo drugi delavci v državi, na naslednjih področjih: (a) delovni čas, vključno z ureditvijo in nadomestili za nadurno delo, delo izven rednega delovnega časa in delo v izmenah, (b) tedenski počitek, (c) plačani letni dopust, (d) študijski dopust, (e) porodniški dopust, (f) odsotnost z dela zaradi bolezni, (g) socialna varnost.

Vsaka članica si mora prizadevati, če je potrebno, da izboljša obstoječe zakone in predpise o zdravju in varnosti pri delu z njihovo prilagoditvijo posebnostim dela v zdravstveni negi ter okolju, v katerem se ta izvaja.

Določbe te konvencije se uresničujejo z nacionalnimi zakoni oziroma predpisi, razen če se uresničujejo drugače s kolektivnimi pogodbami, splošnimi akti delodajalcev, arbitražnimi razsodbami, sodnimi odločbami ali kako drugače v skladu s prakso v državi.

Listine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.

1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju. 2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta bili pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic. 3. Za tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu, ko je bila ratifikacija registrirana.

1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po preteku desetih let od dneva, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Taka odpoved začne učinkovati šele eno leto po dnevu, ko je bila registrirana. 2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po izteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za naslednje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po izteku vsakega desetletnega obdobja.

1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki so mu jih poslale članice organizacije. 2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge ratifikacije, ki mu je bila poslana, jih opozori na datum začetka veljavnosti te konvencije.

Generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov, zaradi registracije v skladu s 102. členom Ustanovne listine Združenih narodov.

Administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži Generalni konferenci poročilo o uporabi te konvencije, kadar meni, da je to potrebno, in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje njene celotne ali delne spremembe.

1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno, (a) nova spremenjena konvencija, ki jo ratificirajo posamezne članice, povzroči ipso iure takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 11. člena zgoraj, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati; (b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo. 2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.

Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.

Za izvajanje pogodbe skrbita Ministrstvo za zdravje ter Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.