Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije

# Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam ## U K A Z O RAZGLASITVI ZAKONA O RATIFIKACIJI MARAKEŠKEGA SPORAZUMA O USTANOVITVI SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE Razglašam Zakon o ratifikaciji Marakeškega sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 20. junija 1995.

Ratificira se Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije z aneksi 1A, 1B, 1C, 2 in 3, sprejet v Marakešu 15. aprila 1994.

Marakeški sporazum o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, kot je določen v 1. členu tega zakona, se v izvirniku v angleškem jeziku in v prevodu v slovenskem jeziku glasi: Marrakesh agreement establishing the World Trade Organization

1. Ta sporazum vsebuje določbe, ki jih morajo članice uporabljati v prehodnem obdobju z namenom integracije področja tekstila in oblačil v GATT 1994. 2. Članice se sporazumejo, da bodo uporabljale določbe osemnajstega odstavka 2. člena in šestega (b) odstavka 6. člena tako, da se majhnim dobaviteljem bistveno poveča možnost dostopa in da se razvijejo gospodarsko pomembne trgovinske možnosti za nove dobavitelje v trgovini s tekstilom in oblačili.(1) 3. Članice upoštevajo razmere tistih članic, ki od leta 1986 niso sprejele Protokolov o podaljšanju Sporazuma o mednarodni trgovini s tekstilom (v nadaljnjem besedilu MFA) in jim morajo v največji možni meri omogočiti posebno obravnavo pri uporabi določb tega sporazuma. 4. Članice se sporazumejo, da se posebni interesi članic, ki pridelujejo in izvažajo bombaž, ob posvetovanju z njimi izražajo pri izvajanju določb tega sporazuma. 5. Z namenom integracije področja tekstila in oblačil v GATT 1994 bi morale članice omogočiti neprekinjeno samostojno prilagajanje industrije in večjo konkurenco na svojih trgih. 6. Če v tem sporazumu ni drugače določeno, določbe tega sporazuma ne vplivajo na pravice in obveznosti članic na podlagi določb Sporazuma o WTO in mnogostranskih trgovinskih sporazumov. 7. Tekstilni proizvodi in oblačila, za katere velja ta sporazum, so določeni v prilogi.

1. Vse količinske omejitve po dvostranskih sporazumih, ki se ohranjajo po 4. členu ali pa so sporočene po 7. ali 8. členu MFA, v veljavi na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO morajo članice, ki ohranjajo take omejitve, v 60 dneh, potem ko sporazum začne veljati, natančno sporočiti Organu za spremljanje trgovine s tekstilom (Textiles Monitoring Body, v nadaljnjem besedilu TMB), ki ga določa 8. člen, vključno z ravnmi omejitev, stopnjami rasti in določbami o prožnosti. Članice se sporazumejo, da vse take omejitve, ki jih ohranjajo pogodbenice GATT 1947 in so v veljavi na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma v WTO, urejajo od dneva začetka njegove veljavnosti določbe tega sporazuma. 2. TMB te notifikacije pošlje vsem članicam. Vsaka članica lahko v 60 dneh po prejemu notifikacije sporoči TMB svoje pripombe, ki se ji zdijo primerne v zvezi s temi notifikacijami. O takih pripombah je treba obvestiti tudi druge članice. TMB lahko določenim članicam tudi daje priporočila, če se mu zdi primerno. 3. Če se 12-mesečno obdobje omejitev, ki so sporočene po prvem odstavku, ne ujema z 12-mesečnim obdobjem neposredno pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, bi se morale določene članice medsebojno dogovoriti o potrebnih postopkih, da se obdobje omejitev uskladi z letom tega sporazuma,(2) ter določiti osnovne nacionalne ravni takih omejitev, da lahko izvajajo določbe tega člena. Določene članice se sporazumejo, da se na zahtevo takoj posvetujejo, z namenom doseči tak medsebojni sporazum. Katerikoli taki dogovori morajo med drugim upoštevati sezonske razporeditve dobav v zadnjih letih. Rezultati teh posvetovanj se sporočijo TMB, ki da taka priporočila, kot se mu zdijo primerna za določeno članico. 4. Za omejitve, sporočene po prvem odstavku, se domneva, da sestavljajo celoto tistih omejitev, ki jih uporabljajo določene članice na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO. Nobena nova omejitev se ne sme uvajati, razen na podlagi določb tega sporazuma ali ustreznih določb GATT 1994.(3) Omejitve, ki se ne sporočijo v 60 dneh od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, se takoj ukinejo. 5. Vsak enostranski ukrep, ki se sprejme na podlagi 3. člena MFA pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, lahko velja tako dolgo, kot je v njem določeno – a ne več kot 12 mesecev – če ga je proučil Organ za nadzor nad trgovino s tekstilom (Textiles Surveillance Body, v nadaljnjem besedilu TSB), ki je bil ustanovljen na podlagi MFA. Če TSB ne bi imel možnosti proučiti takega enostranskega ukrepa, ga mora proučiti TMB v skladu s pravili in postopki v zvezi z ukrepi 3. člena MFA. Vsak ukrep, ki se uporablja na podlagi sporazuma, ki temelji na 4. členu MFA, pred dnem začetka veljavnosti Sporazuma o WTO in je predmet spora in ga TSB še ni imel možnosti proučiti, mora proučiti še TMB v skladu s pravili in postopki MFA, kot se uporabljajo za tako proučitev. 6. Z dnem, ko začne veljati Sporazum o WTO, mora vsaka članica integrirati v GATT 1994 proizvode iz priloge na ravni tarifnih postavk HS, ki predstavljajo vsaj 16 odstotkov celotnega uvoza proizvodov neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih je treba integrirati, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila. 7. Vse podrobnosti o ukrepih v skladu s šestim odstavkom članice sporočijo, kot sledi: (a) Članice, ki ohranjajo omejitve iz prvega odstavka, obvestijo o tem Sekretariat GATT ne glede na dan začetka veljavnosti Sporazuma o WTO najkasneje do dneva, ki ga je določila Ministrska odločitev z dne 15. aprila 1994. Sekretariat GATT pravočasno pošlje te notifikacije drugim udeleženkam v vednost. Te notifikacije morajo biti dostopne TMB, ko se ustanovi, za namene enaindvajsetega odstavka; (b) Članice, ki so si na podlagi prvega odstavka 6. člena pridržale pravico do uporabe določb 6. člena, te podatke najkasneje v 60 dneh od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO sporočijo TMB ali v primeru tistih članic, na katere se nanaša tretji odstavek 1. člena, najkasneje do konca 12. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO. TMB te notifikacije pošlje še drugim članicam v vednost in jih prouči, kot to določa enaindvajseti odstavek. 8. Drugi proizvodi, t.j. proizvodi, ki niso integrirani v GATT 1994 na podlagi šestega odstavka, se integrirajo v smislu postavk ali kategorij HS v treh fazah, in sicer: (a) prvega dne 37. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO tisti proizvodi iz priloge, ki predstavljajo najmanj 17 odstotkov celotnega uvoza neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih članice integrirajo, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila; (b) prvega dne 85. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO proizvodi iz priloge, ki predstavljajo najmanj 18 odstotkov celotnega uvoza neke članice v letu 1990. Proizvodi, ki jih članice integrirajo, vključujejo proizvode iz vseh teh štirih skupin: česanka in preja, tkanine, končni tekstilni proizvodi in oblačila; (c) prvega dne 121. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO je področje tekstila in oblačil integrirano v GATT 1994 in so vse omejitve po tem sporazumu odpravljene. 9. Za članice, ki so v skladu s prvim odstavkom 6. člena sporočile svoj namen, da si ne bodo pridržale pravice do uporabe določb 6. člena po tem sporazumu, se šteje, da so integrirale svoje tekstilne proizvode in oblačila v GATT 1994. Zato so take članice oproščene izvajanja določb od šestega do osmega odstavka in enajstega odstavka. 10. V tem sporazumu nič ne preprečuje članici, ki je predložila program integracije na podlagi šestega ali osmega odstavka, da integracije proizvodov v GATT 1994 opravi prej, kot je določeno v programu. Vendar pa vsaka taka integracija proizvodov začne veljati na začetku leta, ki ga določa sporazum, podatke o tem pa je treba sporočiti TMB vsaj tri mesece pred tem datumom, da lahko obvesti vse druge članice. 11. Posamezne programe integracije je treba na podlagi osmega odstavka natančno sporočiti TMB vsaj 12 mesecev prej, preden začnejo veljati, in TMB o tem obvesti vse druge članice. 12. Osnovne ravni omejitev drugih proizvodov, omenjenih v osmem odstavku, so ravni omejitev iz prvega odstavka. 13. Med prvo fazo tega sporazuma (od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO do vključno 36. meseca njegove veljavnosti) se raven vsake omejitve na podlagi dvostranskih sporazumov MFA, ki veljajo 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, vsako leto poveča vsaj za stopnjo rasti, ki je določena za posamezne omejitve, povečane za 16 odstotkov. 14. Razen če v skladu z dvanajstim odstavkom 8. člena Svet za trgovino z blagom ali Organ za reševanje sporov drugače odločita, se raven vsake preostale omejitve letno poveča v zaporednih fazah najmanj: (a) v drugi fazi (od 37. do vključno 84. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO) se stopnja rasti za posamezne omejitve med prvo fazo poveča za 25 odstotkov; (b) v tretji fazi (od 85. do vključno 120. meseca od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO) se stopnja rasti za posamezne omejitve med drugo fazo poveča za 27 odstotkov. 15. V tem sporazumu nič ne preprečuje članici, da odpravi kakršnokoli omejitev, ki jo ohranja na podlagi tega člena, ki začne veljati na začetku kateregakoli leta, ki ga določa sporazum v prehodnem obdobju, pod pogojem, da sta določena članica izvoznica in TMB o tem obveščena vsaj tri mesece pred začetkom veljavnosti odprave omejitve. Rok predhodne notifikacije je lahko skrajšan na 30 dni v soglasju z določeno članico, ki je pri izvozu omejena. TMB o tem obvesti vse članice. Pri obravnavi možnosti odprave omejitev, kot je predvidena v tem odstavku, ustrezne članice upoštevajo obravnavo podobnega izvoza iz drugih članic. 16. Določbe o prožnosti, t.j. zamenjava, podaljšanje in prenos, ki se uporabljajo pri vseh omejitvah, ki se ohranjajo na podlagi tega člena, so enake kot tiste, ki jih vsebujejo dvostranski sporazumi MFA za 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO. Za kombinirano uporabo zamenjav, podaljšanj in prenosov se ne uporabljajo nobene količinske omejitve. 17. Upravni dogovori, potrebni za izvajanje katerekoli določbe tega člena, so predmet sporazuma določenih članic. Vsak tak dogovor je treba sporočiti TMB. 18. Za tiste članice, za katere veljajo omejitve izvoza na dan pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO in za katere omejitve pomenijo 1,2 odstotka ali manj od celotnega obsega omejitev, ki jih je uporabljala članica uvoznica od 31. decembra 1991 in so sporočene na podlagi tega člena, je treba ob začetku veljavnosti Sporazuma o WTO in za ves čas veljavnosti tega sporazuma zagotoviti bistveno izboljšanje dostopa za njihov izvoz, in sicer z napredovanjem za eno fazo rasti, kot je določena v trinajstem in štirinajstem odstavku, ali vsaj z enakovrednimi spremembami, za katere se lahko sporazumejo glede na različne kombinacije osnovnih ravni, rasti in določb o prožnosti. Taka izboljšanja je treba sporočiti TMB. 19. V vsakem primeru, če med veljavnostjo tega sporazuma članica uporabi poseben zaščitni ukrep za določen proizvod na podlagi XIX. člena GATT 1994 za obdobje enega leta po integraciji tega proizvoda v GATT 1994 v skladu z določbami tega člena, veljajo določbe XIX. člena, kot jih razlaga Sporazum o posebnih zaščitnih ukrepih, z izjemo določbe v dvajsetem odstavku. 20. Če se uporablja tak ukrep z uporabo necarinskih ukrepov, določena članica uvoznica na zahtevo katerekoli članice izvoznice, katere izvoz takih proizvodov je bil omejen, kot določa ta sporazum ob kateremkoli času v dobi enega leta pred uvedbo zaščitnega ukrepa, uporablja ta ukrep tako, kot to določa drugi (d) odstavek XIII. člena GATT 1994. Članica izvoznica tak ukrep spremlja. Uporabljena raven zaščite ne sme vplivati na zmanjšanje ustreznega izvoza pod raven zadnjega reprezentativnega obdobja, ki je običajno povprečje izvoza določene članice v zadnjem triletnem reprezentativnem obdobju, za katero so na voljo statistični podatki. Kadar se uporabljajo posebni zaščitni ukrepi dlje kot eno leto, je treba uporabljeno raven na progresiven način liberalizirati v rednih časovnih presledkih v obdobju uporabe. V takih primerih določena članica izvoznica ne sme uporabiti pravice do bistvenega odloga enakovrednih koncesij ali drugih obveznosti na podlagi tretjega (a) odstavka XIX. člena GATT 1994. 21. TMB stalno proučuje izvajanje tega člena. Na zahtevo katerekoli članice prouči katerokoli posamezno vprašanje, ki se nanaša na izvajanje določb tega člena. V 30 dneh določeni članici ali članicam sporoči ustrezna priporočila ali ugotovitve, potem ko jih je povabil k sodelovanju.

1. V 60 dneh od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO članice, ki ohranjajo omejitve(4) za tekstilne proizvode in oblačila (razen omejitev iz MFA, ki jih pokrivajo določbe 2. člena), skladne z GATT 1994 ali ne, (a) to podrobno sporočijo TMB ali (b) priskrbijo TMB notifikacije v zvezi s tistim, kar je bilo predloženo kateremukoli drugemu organu WTO. Notifikacije bi morale, če je primerno, zagotoviti informacije v zvezi s katerokoli utemeljitvijo GATT 1994 za omejitve, vključno z določbami GATT 1994, na katerih temeljijo. 2. Članice, ki ohranjajo omejitve na podlagi prvega odstavka, z izjemo tistih, ki so utemeljene na podlagi določb GATT 1994, jih ali: (a) v enem letu po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO uskladijo z GATT 1994 in o tem obvestijo TMB ali (b) postopoma odpravijo v skladu s programom, ki ga mora članica najkasneje v šestih mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO predložiti TMB. Ta program poskrbi, da se vse omejitve postopoma odpravijo v obdobju, ki ni daljše od veljavnosti tega sporazuma. TMB lahko sprejme določena priporočila za določeno članico v zvezi s takim programom. 3. Med veljavnostjo tega sporazuma članice v 60 dneh, potem ko so omejitve začele veljati, obvestijo TMB o vseh notifikacijah, ki so bile predane kateremukoli organu WTO v zvezi s kakršnokoli novo omejitvijo ali spremembo v obstoječih omejitvah za tekstil in oblačila v skladu z določbami GATT 1994. 4. Vsaka članica ima možnost, da da TMB povratno notifikacijo v njegovo informacijo v zvezi z utemeljitvami na podlagi GATT 1994 ali v zvezi s kakršnokoli omejitvijo, ki morda ni bila sporočena na podlagi določb tega člena. Katerakoli članica lahko pri ustreznem organu WTO na podlagi ustreznih določb ali postopkov GATT 1994 sproži kakršnokoli dejavnost v zvezi s takimi notifikacijami. 5. TMB pošlje notifikacije na podlagi tega člena vsem članicam v njihovo informacijo.

1. Omejitve iz 2. člena in tiste, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena, morajo spremljati članice izvoznice. Članice uvoznice niso dolžne sprejeti pošiljk, ki presegajo omejitve, sporočene na podlagi 2. člena, ali tiste, ki se uporabljajo na podlagi 6. člena. 2. Članice se sporazumejo, da uvajanje sprememb, kot so spremembe v praksi, pravilih, postopkih in razvrščanju tekstila in oblačil, vključno s spremembami, ki se nanašajo na harmonizirani sistem, pri izvajanju ali upravljanju teh omejitev, ki so sporočene ali se uporabljajo na podlagi tega sporazuma, ne bi smelo porušiti ravnotežja med pravicami in obveznostmi med določenimi članicami na podlagi tega sporazuma; škodljivo vplivati na dostop, ki je članici omogočen; omejevati polno izrabo takega dostopa; ali motiti trgovino na podlagi tega sporazuma. 3. Če se proizvod, ki predstavlja samo del omejitev, sporoči kot proizvod, ki se bo integriral na podlagi določb 2. člena, se članice sporazumejo, da nobena sprememba v ravni te omejitve ne sme porušiti ravnotežja med pravicami in obveznostmi med določenimi članicami tega sporazuma. 4. Kadar pa so spremembe, omenjene v drugem in tretjem odstavku, potrebne, se članice sporazumejo, da članica, ki uvaja take spremembe, pred začetkom izvajanja teh sprememb obvesti in, če je mogoče, predlaga posvetovanje z določeno članico ali članicami z namenom, da dosežeta(jo) medsebojno sprejemljivo rešitev za primerno in enakovredno prilagajanje. Članice se nadalje sporazumejo, če pred začetkom izvajanja sprememb posvetovanje ni mogoče, se članica, ki uvaja take spremembe, na zahtevo določene članice po možnosti v 60 dneh, posvetuje z drugimi članicami z namenom, da dosežejo medsebojno sprejemljivo rešitev za primerno in enakovredno prilagajanje. Če se medsebojno sprejemljiva rešitev ne doseže, lahko vsaka vključena članica sproži zadevo pred TMB z namenom, da TMB da priporočila, kot so določena v 8. členu. Če TSB ne bi imel priložnosti proučiti spora zaradi takih sprememb, ki so bile uvedene pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, ga prouči TMB v skladu s pravili in postopki MFA, ki veljajo za tako proučitev.

1. Članice se sporazumejo, da izogibanje s pretovarjanjem, preusmerjanjem, napačnim deklariranjem določene države ali kraja porekla in ponarejanjem uradnih dokumentov otežuje izvajanje tega sporazuma v zvezi z integracijo področja tekstila in oblačil v GATT 1994. Članice bi morale temu primerno oblikovati potrebne predpise in/ali upravne postopke in izvajati ukrepe proti takemu izogibanju. Članice se dalje sporazumejo, da bodo v skladu s svojimi domačimi zakoni in postopki v celoti sodelovale pri reševanju problemov, ki nastajajo zaradi izogibanj. 2. Če bi katerakoli članica menila, da se temu sporazumu izogiba s pretovarjanjem, preusmerjanjem, napačnim deklariranjem države ali kraja porekla ali s ponarejanjem uradnih dokumentov in da se ne uporabljajo nobeni ukrepi ali pa se uporabljajo neustrezni ukrepi z namenom obravnave in/ali ukrepanja proti takemu izogibanju, se mora ta članica posvetovati z določeno članico ali članicami z namenom, da dosežejo zadovoljivo skupno rešitev. Taka posvetovanja bi morala biti takoj in v 30 dneh, če je možno. Če se ne doseže medsebojna zadovoljiva rešitev, lahko katerakoli članica zadevo predloži TMB, zato da ta oblikuje priporočila. 3. Članice se sporazumejo, da sprožijo potrebne akcije v skladu s svojimi zakoni in postopki, da bi preprečile, raziskale in, če je ustrezno, sprejele zakonske in/ali upravne ukrepe proti praksi izogibanja na svojem ozemlju. Članice se sporazumejo, da bodo v primerih izogibanja ali domnevnega izogibanja temu sporazumu tesno sodelovale v skladu s svojimi zakoni in postopki, da ugotovijo ustrezna dejstva na krajih uvoza, izvoza in, kjer pride v poštev, pretovarjanja. Dogovorjeno je, da tako sodelovanje v skladu z njihovimi zakoni in postopki vključuje: preiskavo načina izogibanja, ki povečuje omejeni izvoz v članico, ki ohranja omejitve; izmenjavo dokumentov, korespondenco, poročila in druge ustrezne podatke v možnem obsegu; in na zahtevo od primera do primera omogoča stike in obiske v proizvodnji. Članice bi si morale prizadevati, da razjasnijo okoliščine takih primerov izogibanj ali domnevnih izogibanj, vključno z vlogo ustreznih izvoznikov in uvoznikov. 4. Če je na podlagi rezultatov preiskave dovolj dokazov, da je prišlo do izogibanja (npr. če je na voljo dokaz o državi ali kraju resničnega porekla in okoliščinah takega izogibanja), se članice sporazumejo za ustrezen ukrep v obsegu, kot je potreben za rešitev tega vprašanja. Tak ukrep lahko vključuje odklonitev takega blaga ali, če je blago že uvoženo, z upoštevanjem dejanskih okoliščin in vpletenosti države ali kraja resničnega porekla prilagoditev dajatev ravnem omejitev z namenom, da te dajatve izražajo državo ali kraj dejanskega porekla. Prav tako, če obstaja dokaz, da so pri tem vključena posamezna območja neke članice, na katerih se je blago pretovarjalo, lahko ukrep vključuje uvedbo omejitev za te članice. Katerikoli taki ukrepi, vključno s časovno naravnanostjo in obsegom, se lahko uvedejo po posvetovanju, ki ima namen najti medsebojno zadovoljivo rešitev med določenimi članicami. O ukrepih je treba obvestiti TMB z zadovoljivo utemeljitvijo. Določene članice se lahko s posvetom dogovorijo o drugih ukrepih. Vsak tak sporazum se sporoči TMB in TMB lahko sprejme priporočila za določene članice, kot se mu zdi primerno. Če se ne doseže zadovoljiva rešitev, lahko katerakoli članica sproži zadevo pred TMB zaradi takojšnje proučitve in priporočil. 5. Članice ugotavljajo, da gre lahko v nekaterih primerih izogibanja za tranzitne pošiljke skozi države ali kraje brez sprememb na blagu, ki sestavlja pošiljko v krajih tranzita. Zato ugotavljajo, da na splošno ni izvedljivo, da se v teh krajih tranzita nadzorujejo take pošiljke. 6. Članice se sporazumejo, da napačna deklaracija o sestavi vlaken, količini, opisu ali razvrstitvi blaga prav tako otežuje cilje tega sporazuma. Če obstaja dokaz, da so imele napačne deklaracije namen izogibanja, se članice sporazumejo, da je treba proti udeleženim izvoznikom ali uvoznikom sprožiti ustrezne ukrepe, ki bodo v skladu z njihovimi domačimi zakoni in postopki. Če katerakoli članica meni, da se s tako napačno deklaracijo izogiba temu sporazumu in da se ne uporabljajo nobeni ukrepi ali pa se uporabljajo neustrezni upravni ukrepi, da se obravnava in/ali izvaja ukrep proti takemu izogibaju, se mora ta članica nemudoma posvetovati z ustrezno članico z namenom, da dosežeta obojestransko zadovoljivo rešitev. Če take rešitve ne dosežeta, lahko katerakoli udeležena članica zadevo sproži pred TMB zaradi priporočil. Ta določba nima namena članicam preprečevati tehničnih popravkov ob morebitnih napakah v deklaracijah.

1. Članice spoznavajo, da bo v prehodnem obdobju verjetno treba uporabljati poseben prehodni zaščitni mehanizem (v nadaljevanju prehodna zaščita). Prehodno zaščito lahko uporablja katerakoli članica za proizvode iz priloge, razen za tiste, ki so integrirani v GATT 1994 v skladu z določbami 2. člena. Članice, ki ne ohranjajo omejitev na podlagi 2. člena, morajo v 60 dneh po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO obvestiti TMB o tem, ali si želijo pridržati pravico do uporabe določb tega člena. Članice, ki niso sprejele Protokolov o podaljšanju MFA od leta 1986, morajo to sporočiti v 6 mesecih po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO. Prehodno zaščito je treba uporabljati čim bolj zmerno v skladu z določbami tega člena in učinkovitim izvajanjem integracijskega procesa na podlagi tega sporazuma. 2. Zaščitni ukrep iz tega člena se lahko sproži, kadar je na osnovi ugotovitve članice(5) dokazano, da se določen proizvod uvaža na njeno ozemlje v tako povečanih količinah, da ta povzroča resno škodo ali dejansko grožnjo škode domači industriji, ki proizvaja enak in/ali neposredno konkurenčen proizvod. Resna škoda ali dejanska grožnja škode mora biti dokazana kot posledica tako povečane količine uvoženega proizvoda in ne s takimi drugimi dejavniki, kot so tehnološke spremembe ali spremembe okusa potrošnikov. 3. Pri ugotavljanju resne škode ali dejanske grožnje le-te iz drugega odstavka mora članica preveriti vpliv takega uvoza na stanje določene industrije, kar se kaže v ustreznih ekonomskih spremenljivkah, kot so obseg proizvodnje, storilnost, izkoriščenost zmogljivosti, zaloge, tržni delež, izvoz, plače, zaposlenost, domače cene, dobički in vlaganja. Nobeden od teh dejavnikov sam ali v povezavi z drugimi dejavniki ni nujno odločilen. 4. Katerikoli ukrep, ki se uporablja na podlagi določb tega člena, se uporablja za vsako posamezno članico posebej. Članico ali članice, ki se jim pripisuje resna škoda ali dejanska grožnja škode v skladu z drugim in tretjim odstavkom, se ugotavlja na osnovi nenadnega in bistvenega povečanja uvoza – dejanskega ali pričakovanega(6) – iz posamezne članice ali članic in na osnovi ravni uvoza v primerjavi z uvozom iz drugih virov, tržnega deleža in uvoznih in domačih cen na primerljivi ravni trgovinske transakcije; nobeden od teh dejavnikov sam ali skupaj z drugimi dejavniki ni nujno odločilen. Tak zaščitni ukrep ne velja za izvoz članice, katere izvoz določenega proizvoda je že omejen s tem sporazumom. 5. Obdobje veljavnosti ugotavljanja resne škode ali dejanske grožnje škode iz tega člena za namen uvajanja zaščitnih ukrepov ne sme presegati 90 dni od dneva prve notifikacije, ki je določena v sedmem odstavku. 6. Pri uporabi prehodne zaščite je treba posebno pozornost posvetiti interesom članic izvoznic, kot sledi: (a) najmanj razvite države članice se bistveno ugodneje obravnavajo v primerjavi z drugimi skupinami držav članic iz tega odstavka po možnosti v vseh elementih, a vsaj pri splošnih pogojih; (b) članice, katerih celoten obseg izvoza tekstila in oblačil je majhen v primerjavi s celotnim obsegom izvoza drugih članic in ki predstavljajo le majhen odstotek celotnega uvoza tega proizvoda v članice uvoznice, se pristransko in ugodneje obravnavajo pri določanju gospodarskih pogojev, ki jih določajo osmi, trinajsti in štirinajsti odstavek. Za te dobavitelje se na podlagi drugega in tretjega odstavka 1. člena upoštevajo prihodnje možnosti za razvoj njihove trgovine in potreba, da se zanje odobrijo komercialne uvozne količine; (c) glede volnenih priozvodov iz članic držav v razvoju, ki proizvajajo volno, in katerih gospodarstvo in trgovina s tekstilom in oblačili je odvisna od volne in katerih celoten izvoz tekstila in oblačil sestoji skoraj izključno iz volnenih proizvodov in katerih obseg izvoza tekstila in oblačil je sorazmerno majhen na trgu članic uvoznic, se posebej upoštevajo izvozne potrebe takih članic, kadar se določajo ravni kvot, stopenj rasti in prožnost; (d) ponovni uvoz tekstila in oblačil, ki ga je neka članica izvozila v drugo članico v dodelavo in z namenom ponovnega uvoza, kot to določajo zakoni in običajni postopki uvoznice, mora biti deležen ugodnejše obravnave pod pogojem zadovoljivega nadzora in postopkov izdajanja potrdil, kadar se ti proizvodi uvažajo iz države članice, za katero predstavlja ta vrsta trgovine znaten del celotnega izvoza tekstila in oblačil. 7. Članica, ki predlaga zaščitne ukrepe, se mora poskušati posvetovati s članico ali članicami, ki bi jih tak ukrep prizadel. Zahtevo po posvetovanju morajo spremljati specifični in ustrezni najnovejši podatki, zlasti o: (a) dejavnikih, na katere se nanaša tretji odstavek, na katerih članica, ki uporablja ukrep, utemeljuje svojo ugotovitev o obstoju resne škode ali dejanske grožnje škode; in (b) dejavnikih, na katere se nanaša četrti odstavek, na osnovi katerih predlaga uvedbo zaščitnega ukrepa za določeno članico ali članice. Kar se tiče zahtev na podlagi tega odstavka, morajo biti informacije čim bolj povezane z določljivimi deli proizvodnje in obdobjem, na katero se sklicuje, ki je določeno v osmem odstavku. Članica, ki uvaja ukrep, mora tudi določiti raven, pri kateri predlaga omejitev uvoza določenega proizvoda iz določene članice ali članic; ta raven ne sme biti nižja od ravni, ki jo določa osmi odstavek. Članica, ki se želi posvetovati, hkrati sporoči predsedujočemu TMB zahtevo po posvetovanjih vključno z ustreznimi dejanskimi podatki, ki so določeni v 3. in 4. členu, skupaj s predlagano ravnijo omejitve. Predsedujoči obvesti člane TMB o zahtevi za posvetovanja z navedbo članice, ki je poslala zahtevo, določenega proizvoda in članice, ki je prejela zahtevo. Članica ali članice morajo nemudoma odgovoriti na to zahtevo in brez odlašanja se skliče posvet, ki mora biti običajno končan v 60 dneh od prejema zahteve. 8. Če se med posvetovanjem vse članice strinjajo, da situacija zahteva omejitev izvoza določenega proizvoda iz določene članice ali članic, je treba določiti raven teh omejitev, ki ne sme biti nižja od dejanske ravni izvoza ali uvoza iz te članice v obdobju 12 mesecev, ki se konča dva meseca pred mesecem, ko je bila vložena zahteva za posvetovanje. 9. Podrobnosti o dogovorjenem ukrepu omejitve je treba v 60 dneh po sklenitvi sporazuma sporočiti TMB. TMB mora ugotoviti, ali je sporazum utemeljen v skladu z določbami tega člena. Da bi lahko TMB sprejel tako ugotovitev, mu je treba predložiti vse dejanske podatke, ki so bili dani predsedujočemu TMB, kot je določeno v sedmem odstavku, kakor tudi vse druge ustrezne informacije, ki jih predložijo določene članice. TMB lahko sprejme priporočila, kot se mu zdijo ustrezna za določene članice. 10. Če pa v 60 dneh po prejemu zahteve za posvetovanje ni bil dosežen sporazum med članicami, lahko članica, ki je predlagala zaščitni ukrep, v 30 dneh po preteku 60-dnevnega roka za posvetovanje določi omejitev ali od dneva uvoza ali od dneva izvoza v skladu z določbami tega člena in zadevo predloži TMB. Vsaki članici je dana možnost, da zadevo predloži TMB pred potekom 60-dnevnega roka. V obeh primerih TMB nemudoma sproži preverjanje zadeve, vključno z ugotovitvijo resnosti škode ali dejanske grožnje le-te in njenih vzrokih ter v 30 dneh da ustrezna priporočila določenim članicam. Da bi lahko vodil tako preiskavo, mora TMB od določenih članic prejeti vse dejanske podatke, ki so bili dani predsedujočemu TMB v skladu s sedmim odstavkom, kakor tudi vse druge ustrezne informacije, ki so jih dale določene članice. 11. V skrajno nenavadnih in kritičnih okoliščinah, če bi zamuda povzročila težko popravljivo škodo, se lahko ukrep iz desetega odstavka uvede začasno pod pogojem, da bo zahteva za posvetovanje in notifikacija TMB dana najpozneje v 5 delovnih dneh po uvedbi ukrepa. Če se s posvetovanji ne doseže sporazum, je treba obvestiti TMB na koncu posvetovanja, a v nobenem primeru ne pozneje kot v 60 dneh od uvedbe ukrepa. TMB nemudoma prouči zadevo in v 30 dneh da ustrezna priporočila določenim članicam. Če se posvetovanje konča s sporazumom, članice na koncu obvestijo TMB, a v vsakem primeru najkasneje v 90 dneh od dneva uvedbe ukrepa. TMB lahko sprejme taka priporočila, kot se mu zdijo primerna za določene članice. 12. Članica lahko ohranja ukrepe, ki jih uporablja na podlagi določb tega člena: (a) do treh let brez podaljšanja ali (b) dokler proizvod ni integriran v GATT 1994, kar je prej. 13. Če omejitveni ukrep velja več kot eno leto, mora biti raven za naslednja leta raven, ki je določena za prvo leto, povečana najmanj za 6-odstotno letno stopnjo rasti, če ni drugače utemeljeno TMB. Raven omejitve za določen proizvod se lahko preseže v enem ali drugem letu dveletnega obdobja za 10 odstotkov s prenosom in/ali podaljšanjem, s tem da prenos ne sme predstavljati več kot 5 odstotkov. Pri kombinirani uporabi podaljšanja prenosa in določbe štirinajstega odstavka ne sme biti nobenih količinskih omejitev. 14. Kadar se sprejme omejitev za več kot en proizvod iz druge članice v smislu tega člena, lahko dogovorjena raven omejitve v skladu z določbami tega člena preseže 7 odstotkov za vsak proizvod, če celoten omejeni izvoz ne presega celote ravni za vse proizvode, omejene s tem členom na osnovi dogovorjenih skupnih enot. Če se obdobja izvajanja omejitev za te proizvode ne ujemajo, velja ta določba za vsako podaljšano obdobje na osnovi pro rata. 15. Če se uporablja zaščitni ukrep iz tega člena za proizvod, za katerega je do zdaj veljala omejitev, ki jo je določal MFA v obdobju 12 mesecev pred začetkom veljavnosti Sporazuma o WTO, ali v skladu z določbami 2. ali 6. člena, mora biti raven nove omejitve raven, ki jo določa osmi odstavek, razen če začne nova omejitev veljati v enem letu od: (a) dneva notifikacije iz petnajstega odstavka 2. člena v zvezi z odpravo prejšnje omejitve, ali (b) dneva odprave prejšnje omejitve, ki je bila določena v skladu z določbami tega člena ali MFA, in v tem primeru raven ne sme biti manj kakor višja od (i) ravni omejitve za zadnje 12-mesečno obdobje, v katerem je bil proizvod omejen, ali (ii) ravni omejitve, kot je določena v osmem odstavku. 16. Če članica ne ohranja omejitve iz 2. člena in se odloči uporabiti omejitev na podlagi določb tega člena, poskrbi da: (a) v celoti upošteva take dejavnike, kot so veljavna carinska razvrstitev in količinske enote, ki temeljijo na normalni trgovinski praksi pri izvoznih in uvoznih transakcijah, tako glede sestave vlaken kot pogojev konkurence za isti del domačega trga, in da se (b) izogiba pretirani kategorizaciji. Zahteva za posvetovanje iz sedmega ali enajstega odstavka mora zajemati vse informacije o taki ureditvi.

1. Kot del integracijskega procesa in v zvezi s posebnimi obveznostmi, ki so jih prevzele članice kot rezultat Urugvajskega kroga, vse članice ukrepajo, kot je potrebno za uskladitev s pravili in disciplinami GATT 1994 zato, da bi: (a) dosegle izboljšani dostop na trg za tekstil in oblačila z ukrepi, kot so znižanje in vezava carin, znižanje ali odprava necarinskih omejitev in poenostavitev carinskih in upravnih postopkov in postopkov za izdajanje dovoljenj, (b) zagotovile izvajanje politike, ki se nanaša na pravične in enakovredne pogoje glede tekstila in oblačil na področjih dumpinga in protidumpinških pravil in postopkov, subvencij in izravnalnih ukrepov ter zaščite pravic intelektualne lastnine, in (c) se izognile diskriminaciji uvoza na področju tekstila in oblačil pri uveljavljanju ukrepov iz razlogov splošne trgovinske politike. Taki ukrepi ne posegajo v pravice in obveznosti članic na podlagi GATT 1994. 2. Članice sporočijo TMB vse ukrepe iz prvega odstavka, ki vplivajo na izvajanje tega sporazuma. Do mere, kot je bilo to sporočeno drugim organom WTO, povzetek, ki se sklicuje na izvirne notifikacije, zadostuje, da bi lahko izpolnili zahteve tega odstavka. Vsaka članica ima možnost dati povratne notifikacije TMB. 3. Če katerakoli članica meni, da druga članica ni upoštevala ukrepov, na katere se nanaša prvi odstavek, in da je bilo porušeno ravnotežje med pravicami in obveznostmi iz tega sporazuma, lahko sproži postopek pri ustreznem organu WTO in o tem obvesti TMB. Vsaka kasnejša ugotovitev ali sklepi ustreznih organov WTO sestavljajo del celovitega poročila TMB.

1. Z namenom nadzora nad izvajanjem tega sporazuma, preverjanja vseh ukrepov, ki se uporabljajo na podlagi tega sporazuma in njihove skladnosti z njim, ter z namenom ukrepanja, če to posebej določa ta sporazum, se ustanovi Organ za spremljanje trgovine s tekstilom (TMB). TMB sestavljajo predsedujoči in 10 članov. Članstvo TMB mora biti uravnoteženo in mora dovolj široko predstavljati članice. Zagotavljati mora izmenjavo njegovih članov v ustreznih časovnih presledkih. Člane imenujejo članice, ki jih določil Svet za trgovino z blagom, za opravljanje nalog v TMB. Člani pa svoje naloge opravljajo na osebni podlagi. 2. TMB sam razvija lastne delovne postopke. Razume se, da konsenz v TMB ne pomeni, da morajo članice, ki so imenovale člane TMB dati pristanek ali soglašati z nerešenim vprašanjem, ki ga proučuje TMB. 3. TMB je stalen organ in se sestaja po potrebi za opravljanje nalog, ki so zanj določene v tem sporazumu. Zanaša se na notifikacije in informacije, ki mu jih dajejo članice v skladu z ustreznimi členi tega sporazuma, ter na dodatne informacije ali potrebne podrobnosti, ki jih predložijo članice ali pa se TMB odloči, da jih od njih zahteva. Zanašati se sme tudi na notifikcije drugih organov WTO ter na take vire, kot se mu zdijo primerni. 4. Članice medsebojno omogočajo ustrezna posvetovanja o vseh zadevah, ki vplivajo na izvajanje tega sporazuma. 5. Če ni možno doseči medsebojno zadovoljive rešitve pri dvostranskih posvetovanjih, kot jih predvideva ta sporazum, da TMB na zahtevo ene ali druge članice ob temeljiti in takojšnji proučitvi zadeve priporočila neposredno prizadetim članicam. 6. Na zahtevo katerekoli članice TMB nemudoma prouči vsako posamezno zadevo, za katero se članici zdi, da škoduje njenim interesom v smislu tega sporazuma in če posvetovanja med njo in določeno drugo članico ali članicami niso dala medsebojne zadovoljive rešitve. V takih primerih lahko TMB oblikuje mnenja, kot se mu zdijo primerna za določene članice in za namene proučitve, kot jo določa enajsti odstavek. 7. Pred oblikovanjem svojih priporočil ali opažanj TMB povabi k sodelovanju tiste članice, ki so neposredno prizadete v sporni zadevi. 8. Kadarkoli se od TBM zahteva, da sprejme priporočila ali ugotovitve, to stori po možnosti v 30 dneh, razen če v tem sporazumu ni določen drugačen rok. Vsa taka priporočila ali ugotovitve je treba sporočiti članicam, ki so neposredno prizadete. Priporočila in ugotovitve je treba prav tako sporočiti Svetu za trgovino z blagom. 9. Članice si prizadevajo v celoti sprejeti priporočila TMB, ki poskrbi za primeren nadzor nad izvajanjem takih priporočil. 10. Če članica meni, da se ni sposobna ravnati v skladu z priporočili TMB, najkasneje v enem mesecu po sprejetju takih priporočil navede razloge za to in jih pošlje TMB. Po temeljiti obravnavi navedenih razlogov TMB izda dodatna priporočila, kot se mu zdijo primerna. Če ostane zadeva nerešena tudi po teh dodatnih priporočilih, lahko katerakoli članica sproži zadevo pred Organom za reševanje sporov in se pri tem sklicuje na drugi odstavek XXIII. člena GATT 1994 in ustrezne določbe Dogovora o reševanju sporov. 11. Zaradi nadzora nad izvajanjem tega sporazuma Svet za trgovino z blagom sproži pred koncem vsake faze integracijskega procesa širšo proučitev tega procesa. Kot pomoč v tem postopku TMB najkasneje v petih mesecih pred koncem vsake faze pošlje Svetu za trgovino z blagom celovito poročilo o izvajanju tega sporazuma med fazo, ki se proučuje – posebej v zadevah, ki se nanašajo na integracijo, uporabo prehodnih zaščitnih mehanizmov in v zvezi z upoštevanjem pravil in disciplin GATT 1994, kot je določeno v 2.,3.,6. in 7. členu. Celovito poročilo TMB lahko vključuje katerokoli priporočilo, ki se zdi TMB primerno za Svet za trgovino z blagom. 12. V luči proučevanj Svet za trgovino z blagom s konsenzom sprejema odločitve, ki se mu zdijo primerne, da se ravnotežje med pravicami in obveznostmi, ki so vsebovane v tem sporazumu, ne poruši. Za reševanje kateregakoli spora, ki bi nastal zaradi zadev, omenjenih v 7. členu, lahko Organ za reševanje sporov pooblasti brez vpliva na končni rok, ki je določen v 9. členu, prilagoditev štirinajstemu odstavku 2. člena za fazo, ki sledi proučitvi za katerokoli članico, za katero se ugotovi, da ne ravna v skladu s svojimi obveznostmi na podlagi tega sporazuma.

Ta sporazum in vse omejitve, ki izhajajo iz njega, prenehajo veljati prvi dan 121. meseca od začetka veljavnosti Sporazuma o WTO, ko se področje tekstila in oblačil v celoti integrira v GATT 1994. Ta sporazum se ne bo podaljševal.

1. Carinska vrednost uvoženega blaga je transakcijska vrednost oziroma cena, ki je dejansko plačana ali ki naj bi bila plačana za blago, ki se proda kot izvoz v državo uvoza, ki pa se prilagaja na podlagi določb 8. člena, pod pogoji: (a) da za kupca ni omejitev v zvezi z razpolaganjem ali uporabo blaga z izjemo omejitev, ki: (i) so določene z zakonom ali pa jih postavljajo oblasti države uvoza; (ii) omejujejo zemljepisno območje, na katerem je možno blago preprodajati; ali (iii) bistveno ne vplivajo na vrednost blaga; (b) da je prodaja ali cena na določen način pogojena ali zahteva določeno povratno korist, katere vrednosti pa ni možno določiti v zvezi z blagom, ki se vrednoti; (c) da noben del prihodka iz katerekoli kupčeve nadaljnje prodaje, razpolaganja ali uporabe blaga ne pripada neposredno ali posredno prodajalcu, razen če je možna ustrezna prilagoditev glede na določbe 8. člena; in (d) da kupec in prodajalec nista v razmerju ali če sta v razmerju, da je transakcijska vrednost sprejemljiva za carinjenje v skladu z določbami drugega odstavka. 2. (a) Pri odločanju, ali je transakcijska vrednost sprejemljiva za namene prvega odstavka, dejstvo, da sta kupec in prodajalec v razmerju v smislu 15. člena, samo po sebi ne zadostuje za to, da se transakcijska vrednost ugotovi kot nesprejemljiva. V takih primerih je treba proučiti okoliščine v zvezi s prodajo in sprejeti transakcijsko vrednost, če razmerje ni vplivalo na ceno. Če carina glede na informacije uvoznika ali informacije, ki so drugače pridobljene, meni, da obstaja podlaga za oceno, da je razmerje vplivalo na ceno, mora podlago za tako mnenje sporočiti uvozniku, uvoznik pa mora imeti razumne možnosti za ugovor. Na zahtevo uvoznika mora biti tako sporočilo v pisni obliki. (b) Pri prodaji med osebami, med katerimi obstaja razmerje, se transakcijska vrednost sprejme in se blago vrednoti v skladu z določbami prvega odstavka, kadarkoli uvoznik prikaže, da je taka vrednost približno enaka eni od vrednosti, ki je ugotovljena sočasno ali pa v približno istem času: (i) transakcijski vrednosti pri prodaji enakega ali podobnega blaga za izvoz v isto državo uvoza kupcem, ki niso v razmerju ; (ii) carinski vrednosti enakega ali podobnega blaga, ki je ugotovljena v skladu z določbami 5. člena; (iii) carinski vrednost enakega ali podobnega blaga, ki je ugotovljena v skladu z določbami 6. člena. Pri uporabi zgoraj določenih preizkusov je treba upoštevati ugotovljene razlike v ravneh trgovine, v količinah, elemente 8. člena in stroške, ki nastanejo pri prodajalcu pri prodaji, pri kateri pa prodajalec in kupec nista v razmerju, ki pa niso nastali pri prodajalcu pri prodaji, v kateri sta prodajalec in kupec v razmerju. (c) Preizkusi, ki so določeni v drugem (b) odstavku, se uporabijo na predlog uvoznika, vendar vselej le zaradi primerjave. Nadomestne vrednosti se ne smejo določati na podlagi drugega (b) odstavka.

1. (a) Če carinske vrednosti ni mogoče ugotoviti na podlagi določb 1. člena, tedaj je carinska vrednost enaka transakcijski vrednosti enakega pri izvozu v isto državo prodanega blaga, katerega izvoz je opravljen v istem ali v približno istem času kot blago, ki se vrednoti. (b) Pri uporabi tega člena se transakcijska vrednost enakega blaga pri prodaji na enaki trgovinski ravni in v približno enakih količinah kot blago, ki se vrednoti, uporabi za ugotavljanje carinske vrednosti. Če taka prodaja ne obstaja, se uporabi enako blago, ki je prodano na drugačni trgovinski ravni in/ali v drugačnih količinah, s prilagoditvami, ki morajo upoštevati razlike v zvezi z različno trgovinsko ravnijo prodaje in/ali količino, pod pogojem, da se take prilagoditve lahko utemeljujejo z dokazili, ki jasno kažejo na razumno in točno prilagoditev, ne glede na to, ali je rezultat tega povišanje ali znižanje vrednosti. 2. Če so stroški in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek 8. člena, vključeni v transakcijsko vrednost, so potrebne prilagoditve, ki nujno upoštevajo pomembnejše razlike v teh stroških in dajatvah med uvoženim blagom in enakim blagom, ki pa izhajajo iz razlik v zvezi z razdaljami in načinom prevoza. 3. Če pri uporabi tega člena pride do več kot ene transakcijske vrednosti za enako blago, se upošteva najnižja vrednost, na podlagi katere se določi carinska vrednost za uvoženo blago.

1. (a) Če carinske vrednosti uvoženega blaga ni mogoče ugotoviti na podlagi določb 1. in 2. člena, tedaj velja kot carinska vrednost transakcijska vrednost podobnega blaga, prodanega v izvozu isti državi uvoza, ki je izvoženo sočasno ali skoraj sočasno kot blago, ki se vrednoti. (b) Pri uporabi tega člena se za ugotavljanje carinske vrednosti uporabi transakcijska vrednost podobnega blaga pri prodaji na enaki trgovinski ravni in v bistveno enakih količinah kakor blago, ki se vrednoti. Če ni mogoče ugotoviti nobene take prodaje, se uporabi transakcijska vrednost za podobno blago, ki je prodano na drugačni trgovinski ravni in/ali v drugačnih količinah ob upoštevanju razlik, ki jih je možno pripisovati trgovinski ravni in/ali količini pod pogojem, da je možno take prilagoditve utemeljiti s predloženimi dokazili, ki jasno kažejo na razumnost in točnost takih prilagoditev, ne glede na to ali take prilagoditve pomenijo povečanje ali zmanjšanje vrednosti. 2. Če se stroški in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek 8. člena, vključeni v transakcijsko vrednost, se opravi prilagoditev z namenom upoštevanja znatnih razlik v stroških in dajatvah med uvoženim in določenim podobnim blagom, ki izvirajo iz razlik v razdalji in načinu prevoza. 3. Če se pri uporabi tega člena ugotovi več kot ena transakcijska vrednost za podobno blago, se uporabi najnižja vrednost za ugotovitev carinske vrednosti uvoženega blaga.

Če carinske vrednosti ni mogoče določiti na podlagi 1., 2. in 3. člena, se carinska vrednost ugotavlja v skladu z določbami 5. člena, ali če se carinska vrednost ne more ugotoviti na podlagi tega člena, tedaj se ugotavlja na podlagi 6. člena, razen če se na zahtevo uvoznika zamenja vrstni red med 5. in 6. členom.

1. (a) Če se uvoženo blago ali enako ali podobno uvoženo blago v državi uvoza prodaja v enakem stanju, kot je uvoženo, je osnova za carinsko vrednost na ta način uvoženega blaga v smislu tega člena cena na enoto proizvoda, po kateri se uvoženo ali enako oziroma podobno blago prodaja v največji agregirani količini sočasno ali ob približno istem času kot uvoženo blago, ki se vrednoti, osebam, ki niso v razmerju z osebami, od katerih kupujejo tako blago, ob pogoju znižanj za: (i) provizije, ki se običajno plačujejo ali za katere obstaja dogovor o plačilu, ali običajna povišanja, ki so namenjena kot dobiček, in splošne stroške v zvezi s prodajo blaga v določeni državi uvoza, ki je enakega razreda ali enake vrste; (ii) običajne prevozne stroške in zavarovanje in druge vezane stroške, ki nastanejo v državi uvoza; (iii) če je ustrezno, za stroške in dajatve, na katere se nanaša drugi odstavek 8. člena in (iv) carine in druge notranje dajatve, ki se plačujejo v državi uvoza v zvezi z uvozom ali prodajo blaga. (b) Če se niti uvoženo blago niti enako ali podobno blago ne prodaja sočasno ali ob približno enakem času kot uvoz blaga, ki se vrednoti, je osnova za carinsko vrednost pod pogoji določb prvega odstavka cena na enoto blaga, po kateri se uvoženo blago, enako ali podobno uvoženo blago prodaja v državi uvoza v enaki obliki, kot je uvoženo, v najhitrejšem času po uvozu blaga, ki se vrednoti, vendar ne pozneje kot v 90 dneh po takem uvozu. 2. Če se v državi uvoza ne prodaja uvoženo blago niti enako ali podobno blago v enaki obliki, kot je uvoženo, tedaj se na zahtevo uvoznika določi carinska vrednost na podlagi cene enote, po kateri se uvoženo blago proda po nadaljnji predelavi v največji možni agregirani količini osebam v državi uvoza, ki niso v razmerju z osebami, od katerih tako blago kupujejo, ob tem da se ustrezno upoštevajo s predelavo dodana vrednost in znižanja, določena v prvem (a) odstavku.

1. Carinska vrednost uvoženega blaga mora v smislu določb tega člena temeljiti na izračunu vrednosti. Izračun vrednosti je sestavljen iz naslednjih vsot: (a) strošek ali vrednost materiala in izdelave ali druge predelave, ki se uporabi pri proizvodnji uvoženega blaga; (b) znesek, ki je namenjen kot dobiček, in splošni izdatki, enaki tistim, ki se običajno prikazujejo pri prodaji blaga istega razreda ali vrste kakor blago, ki se vrednoti in ga proizvajajo proizvajalci v državi izvoza za izvoz v državo uvoza; (c) strošek ali vrednost vseh drugih izdatkov, ki so potrebni za to, da se ustrezno izrazi opcija vrednotenja, ki jo je izbrala država članica v skladu z drugim odstavkom 8. člena. 2. Nobena članica ne sme zahtevati ali prisiljevati katerekoli osebe, ki ne prebiva na njenem ozemlju, da predloži v pregled ali da dovoli dostop do kateregakoli računa ali zapisa z namenom, da se določi izračun vrednosti. Toda informacije, ki jih je dal proizvajalec blaga z namenom določanja carinske vrednosti v skladu z določbami tega člena, smejo oblasti države uvoza preverjati v drugi državi v soglasju s proizvajalcem in pod pogojem, da dovolj časa vnaprej o tem obvestijo vlado prizadete države in da ta ne nasprotuje preiskavi.

1. Če carinska vrednost uvoženega blaga ni določljiva v skladu z določbami 1. do 6. člena, se carinska vrednost ugotavlja z uporabo razumnih sredstev v skladu z načeli in splošnimi določbami tega sporazuma in VII. člena GATT 1994 in na podlagi podatkov, ki so na razpolago v državi uvoza. 2. Nobena carinska vrednost se ne sme ugotavljati v smislu določb tega člena na podlagi: (a) prodajne cene v državi uvoza za blago, ki se proizvaja v tej državi; (b) sistema, ki za potrebe carinjenja predvideva sprejem višje vrednosti od dveh možnih vrednosti; (c) cene blaga na domačem trgu države izvoza; (d) stroškov proizvodnje, ki so različni od izračunov vrednosti, določenih za enako ali podobno blago v skladu z določbami 6. člena; (e) cen blaga, namenjenega izvozu v državo, ki ni država uvoza; (f) najmanjših carinskih vrednosti ali (g) arbitrarnih ali fiktivnih vrednosti. 3. Če uvoznik tako zahteva, mora biti pisno obveščen o carinski vrednosti, ki je ugotovljena v skladu z določbami tega člena, in o metodi, s katero se je ugotavljala ta vrednost.

1. Pri ugotavljanju carinske vrednosti na podlagi določb 1. člena je k dejansko plačani ceni ali tisti, ki jo je treba plačati za uvoženo blago, treba dodati: (a) naslednje postavke, ki bremenijo kupca in niso vključene v ceno, ki je dejansko plačana ali pa jo je treba plačati za blago: (i) provizije in plačilo za posredovanje, razen nakupovalnih provizij; (ii) cena za zabojnike, ki se pri carinjenju obravnava enotno z določenim blagom; (iii) stroške pakiranja bodisi za delo ali material; (b) ustrezno določeno vrednost za naslednje blago in storitve, ki ga oziroma jih kupec dobavi oziroma opravi neposredno ali posredno, brezplačno ali ob znižani ceni, za uporabo v zvezi s proizvodnjo in prodajo za izvoz uvoženega blaga do take mere, do katere taka vrednost ni bila vključena v dejansko plačano ceno oziroma tisto, ki jo je treba plačati za: (i) material, sestavne dele, dele in podobne predmete, vključene v uvoženem blagu; (ii) orodje, kalupe in podobne predmete, ki se uporabljajo pri proizvodnji uvoženega blaga; (iii) material, porabljen pri proizvodnji uvoženega blaga; (iv) inženiring, razvojno, umetniško, oblikovalsko delo ter načrte in skice, opravljeno drugje kakor v državi uvoza, ki je potrebno za proizvodnjo uvoženega blaga; (c) licenčnino za blago, ki se vrednoti, mora kupec plačati bodisi neposredno ali posredno kot pogoj za prodajo blaga, ki se vrednoti, do take mere, kolikor te licenčnine niso vključene v dejansko plačano ceno ali ceno, ki jo je treba plačati; (d) vrednost kateregakoli dela prihodka iz kakršnekoli poznejše preprodaje, razpolaganja ali uporabe uvoženega blaga v neposredno ali posredno korist prodajalca. 2. Pri oblikovanju svoje zakonodaje vsaka članica zagotavlja vključitev ali izključitev naslednjega iz carinske vrednosti: (a) stroškov prevoza uvoženega blaga do pristanišča ali kraja uvoza; (b) stroškov nakladanja, razkladanja in manipulacije v povezavi s prevozom uvoženega blaga do pristanišča ali kraja uvoza; in (c) stroškov zavarovanja. 3. Dodatki k ceni, ki je dejansko plačana ali jo je treba plačati, se dodajajo v okviru tega člena samo na osnovi objektivnih podatkov in takih, ki jih je možno količinsko opredeliti. 4. Nobeni dodatki se ne smejo dodajati k dejansko plačani ceni ali ceni, ki jo je treba plačati, pri določanju carinske vrednosti, razen kot je določeno s tem členom.

1. Če je zaradi določitve carinske vrednosti potrebna zamenjava valute, se uporabi tečaj, ki so ga pristojne oblasti države uvoza objavile na ustrezen način, mora pa glede na obdobje, na katero se nanaša vsak dokument, v katerem se tečaj objavi, čim bolj točno izražati tekočo vrednost take valute v trgovinskih poslih, izražene v valuti države uvoza. 2. Uporabi se tisti tečaj, ki velja ob izvozu ali uvozu, kakor določi vsaka članica.

Vse informacije, ki so zaupne ali so dane na zaupni podlagi, morajo pristojne oblasti za potrebe carinskega vrednotenja strogo obravnavati kot zaupne in jih ne smejo razkriti brez izrecnega dovoljenja osebe ali vlade, ki je take informacije dala, razen če utegne nastati potreba po razkritju v okviru sodnega postopka.

1. Zakonodaja vsake članice mora v zvezi z določanjem carinske vrednosti zagotavljati pravico uvoznika do priziva brez kazni ali katerekoli druge osebe, ki je odgovorna za plačilo carine. 2. Pravica do prvega priziva brez kazni je možna pri oblasti znotraj carinske uprave ali pri samostojnem organu, toda zakonodaja vsake članice mora zagotavljati pravico do priziva brez kazni tudi pri sodnih oblasteh. 3. Sporočilo v zvezi z odločitvijo o prizivu se mora dati vlagatelju priziva z razlogi za določeno odločitev v pisni obliki. Vlagatelja je treba obvestiti tudi o kakršnikoli pravici do nadaljnjega priziva.

Zakoni, predpisi, sodne odločbe in upravni sklepi, ki imajo splošno veljavo in dajejo veljavo temu sporazumu, mora določena država uvoza objavljati v skladu z X. členom GATT 1994.

Če med ugotavljanjem carinske vrednosti za uvoženo blago nastane potreba po odložitvi dokončne določitve te carinske vrednosti, mora uvoznik blaga ne glede na to imeti možnost blago dvigniti pri carini, če uvoznik, če obstaja zahteva, zagotovi zadostna jamstva v obliki kavcije, pologa ali nekega drugega primernega instrumenta, ki pokriva morebitno plačilo carine, s katero utegne biti blago obremenjeno. Zakonodaja sleherne članice mora upoštevati take okoliščine.

Opombe v Prilogi I k temu sporazumu so sestavni del tega sporazuma ter je treba člene tega sporazuma brati in uporabljati v povezavi z ustreznimi opombami. Prilogi II in III sta prav tako sestavni del tega sporazuma.

1. V tem sporazumu: (a) ”carinska vrednost uvoženega blaga” pomeni vrednost blaga za namen odmere ad valorem carine za uvoženo blago; (b) ”država uvoza” pomeni državo ali carinsko območje uvoza; in (c) izraz “proizveden” vključuje pridelavo, predelavo in izkop. 2. V tem sporazumu: (a) ”enako blago” pomeni blago, ki je enako v vseh pogledih, vključno po fizičnih značilnostih, kakovosti in slovesu. Manjše razlike v videzu ne izključujejo blaga, ki se sicer ujema s to definicijo, iz tega, da velja kot enako blago; (b) ”podobno blago” pomeni blago, ki, četudi ni enako v vseh pogledih, ima podobne značilnosti in podobno materialno sestavo, ki mu omogoča opravljanje enakih funkcij in je lahko komercialni nadomestek. Kakovost blaga, njegov sloves in obstoj blagovne znamke so med tistimi dejavniki, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali je blago podobno; (c) izraza “enako blago” in “podobno blago” ne vključujeta, odvisno od primera do primera, blaga, ki vsebuje ali izraža inženiring, razvoj, umetniško delo, oblikovanje, in načrte in skice, kar ni upoštevano v okviru prvega (b) (iv) odstavka 8. člena, ker so ti elementi vključeni v državi uvoza; (d) blaga ni možno imeti za “enako blago” ali “podobno blago”, če ni proizvedeno v isti državi kot blago, ki se vrednoti; (e) blago, ki ga proizvaja druga oseba, se upošteva le tedaj, ko ni enakega blaga ali podobnega blaga, odvisno od primera, ki ga proizvaja ista oseba kot blago, ki se vrednoti. 3. V tem sporazumu “blago istega razreda ali vrste” pomeni blago, ki spada v skupino ali vrsto blaga, ki ga proizvaja določena industrija ali industrijska panoga, ter vključuje enako ali podobno blago. 4. Za namene tega sporazuma velja, da so osebe v razmerju, samo če: (a) so vodilni uradniki ali direktorji v poslovodstvih ene in druge osebe; (b) so pravno priznani poslovni družabniki; (c) so delodajalec in delojemalec; (d) je katerakoli oseba, ki je neposredni ali posredni lastnik ali nadzoruje ali je imetnik 5 odstotkov ali več navadnih delnic z glasovalno pravico ali deležaali oboje; (e) ena izmed njih neposredno ali posredno nadzoruje drugo; (f) sta obe osebi neposredno ali posredno pod nadzorom tretje osebe; (g) skupaj neposredno ali posredno nadzorujeta tretjo osebo ali (h) so člani iste družine. 5. Za osebe, ki so z drugo v poslovni zvezi na ta način, da so edine zastopnice, edine distributerke ali edine koncesionarke, kakorkoli že opisane, druge osebe, velja, da so v razmerju za namene tega sporazuma, če ustrezajo merilom četrtega odstavka.

Na osnovi pisne zahteve mora imeti uvoznik pravico do pisne obrazložitve carinske uprave države uvoza o tem, na kakšen način je določena carinska vrednost uvoznikovega blaga.

V tem sporazumu se ne more nič razumeti kot omejujoče ali kot vprašljivo v zvezi s pravicami carinske uprave, da se zadovolji glede resnice ali točnosti katerekoli izjave ali dokumenta ali deklaracije, ki se predloži z namenom carinskega vrednotenja.

1. Članice države v razvoju, ki niso podpisnice Sporazuma o izvajanju VII. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 12. aprila 1979, lahko odložijo uporabo določb tega sporazuma za obdobje, ki ni daljše kot 5 let od dneva začetka veljavnosti Sporazuma o WTO za take članice. Članice države v razvoju, ki se odločijo za odložitev uporabe tega sporazuma, o tem ustrezno obvestijo generalnega direktorja WTO. 2. Dodatno k prvemu odstavku članice države v razvoju, ki niso podpisnice Sporazuma o izvajanju VII. člena Splošnega sporazuma o carinah in trgovini z dne 12. aprila 1979, lahko odložijo uporabo drugega (b) (iii) odstavka 1. člena in 6. člena za obdobje, ki ni daljše od treh let od začetka njihove uporabe vseh drugih določb tega sporazuma. Članice države v razvoju, ki se odločijo za odložitev uporabe določb, ki so določene v tem odstavku, o tem ustrezno obvestijo generalnega direktorja WTO. 3. Razvite države članice morajo pod skupno dogovorjenimi pogoji dati tehnično pomoč članicam državam v razvoju, ki jo zahtevajo. Na tej podlagi razvite države članice pripravijo programe tehnične pomoči, ki lahko med drugim vključujejo usposabljanje osebja, pomoč pri pripravljanju izvedbenih ukrepov, dostop do virov informacij v zvezi z metodologijo carinskega vrednotenja in nasvete v zvezi z uporabo določb tega sporazuma.

Cilji in načela 1. Z namenom harmonizacije pravil o poreklu ter med drugim zaradi zagotavljanja večje zanesljivosti pri opravljanju mednarodne trgovine Ministrska konferenca v sodelovanju s CCC prevzame delovni program, ki je določen spodaj, na podlagi teh načel: (a) pravila o poreklu bi se morala uporabljati enako za vse namene, določene v 1. členu; (b) pravila o poreklu bi morala določati kot državo porekla blaga tisto državo, v kateri je določeno blago v celoti pridobljeno ali če je v procesu proizvodnje blaga udeleženih več držav, tedaj tisto, v kateri je bila opravljena zadnja bistvena predelava blaga; (c) pravila o poreklu bi morala biti objektivna, razumljiva in predvidljiva; (d) ne glede na ukrep ali sredstvo, s katerimi so povezana, se pravila o poreklu ne bi smela neposredno ali posredno uporabljati kot sredstvo za doseganje trgovinskih ciljev. Sama po sebi ne bi smela ustvarjati omejitvenih, izkrivljajočih ali motečih učinkov na mednarodno trgovino. Ne bi smela postavljati nepotrebno strogih pogojev ali zahtevati izpolnitve določenega pogoja, ki ni v zvezi s proizvodnjo ali predelavo, kot predpostavko za določitev države porekla. Toda stroške, ki niso v neposredni zvezi s proizvodnjo ali predelavo, je možno vključevati z namenom uporabe merila vrednosti, izraženega v odstotkih; (e) pravila o poreklu bi morala biti uporabljena dosledno, enotno, nepristransko in razumno; (f) pravila o poreklu bi morala biti razumljiva; (g) pravila o poreklu bi morala temeljiti na pozitivnem opredeljenem standardu. Negativne standarde je možno uporabljati le za pojasnitev pozitivno opredeljenega standarda. Delovni program 2. (a) Delovni program se začne takoj, ko je možno po začetku veljavnosti Sporazuma o WTO in se konča v treh letih od njegovega začetka. (b) Odbor in Tehnični odbor, na katera se nanaša 4. člen, sta ustrezna organa za opravljanje tega dela. (c) Da bi bilo možno zagotavljati natančen prispevek CCC, Odbor od Tehničnega odbora zahteva, da zagotovi svojo razlago in mnenja o delu, ki je opisano spodaj, na podlagi načel, naštetih v prvem odstavku. Da bi bilo možno zagotoviti pravočasni konec delovnega programa harmonizacije, se to delo opravi na osnovi proizvodov po sektorjih, kot so določeni v posameznih poglavjih ali oddelkih Harmoniziranega sistema opisa blaga (HS-nomenklatura). (i) Celovita pridobitev in najnujnejše delovne operacije in postopki Tehnični odbor razvije poenotene opredelitve: – proizvodov, za katere velja, da so v celoti pridobljeni v eni državi. To delo mora biti opravljeno čim podrobneje; – najnujnejših delovnih operacij ali postopkov, ki sami po sebi blagu ne opredeljujejo porekla. Dosežki tega dela se predložijo Odboru v treh mesecih od dneva, ko je Odbor dal zahtevo. (ii) Bistveno predrugačenje – Sprememba v carinski razvrstitvi – Tehnični odbor na podlagi uporabe merila bistvenega predrugačenja obravnava in ugotavlja način uporabe spremembe v carinskem podpoglavju ali poglavju v povezavi z razvojem pravil o poreklu za določene proizvode ali skupino proizvodov ter tisto najmanjšo spremembo v nomenklaturi, ki ustreza temu merilu. – Tehnični odbor razdeli omenjeno delo na podlagi proizvoda ob upoštevanju poglavij ali oddelkov HS-nomenklature, tako da lahko predloži dosežke svojega dela vsaj trimesečno. Tehnični odbor konča delo v enem letu in treh mesecih od dneva, ko je prejel zahtevo Odbora. (iii) Bistveno predrugačenje – Pomožna merila Ko se konča delo, določeno v pododstavku (ii) za vsako skupino proizvodov ali posamezno kategorijo proizvoda na tistem mestu, kjer izključna uporaba HS-nomenklature ne dopušča izražanja bistvenega predrugačenja, Tehnični odbor: – pri oblikovanju pravil o poreklu za določene vrste ali skupine blaga na podlagi merila bistvenega predrugačenja obravnava in razlaga dopolnilno ali izključno uporabo drugih zahtev, vključno z odstotki vrednosti(4) in /ali proizvodnimi in predelovalnimi postopki;(5) – lahko obrazloži svoje predloge; – razdeli omenjeno delo na podlagi proizvoda ob upoštevanju poglavij ali oddelkov HS-nomenklature, da lahko rezultate svojega dela predloži Odboru vsaj trimesečno. Tehnični odbor konča delo v dveh letih in treh mesecih od prejema zahteve Odbora. Vloga Odbora 3. Na osnovi načel, naštetih v prvem odstavku: (a) Odbor občasno obravnava razlage in mnenja Tehničnega odbora v skladu s časovnimi obdobji, določenimi v pododstavkih (i), (ii) in (iii) drugega (c) odstavka, z namenom da podpre take razlage in mnenja. Odbor lahko zahteva, da Tehnični odbor izboljša ali naprej obrazloži svoje delo in/ali razvije nove pristope. Z namenom, da bi pomagal pri delu Tehničnega odbora, Odbor navede razloge za zahtevo po dodatnem delu in, če presodi kot primerno, lahko tudi predlaga drugačne pristope; (b) po končanem delu, ki je določeno v pododstavkih (i), (ii) in (iii) drugega(c) odstavka, Odbor obravnava dosežke v celoti. Dosežki delovnega programa harmonizacije in nadaljnje delo 4. Ministrska konferenca ugotovi dosežke Delovnega programa harmonizacije v okviru priloge, ki je sestavni del tega sporazuma.(6) Ministrska konferenca določi čas za začetek veljavnosti te priloge.

Določbe XXII. in XXIII. člena GATT 1994, kot so razčlenjene in se uporabljajo v Dogovoru o reševanju sporov, se uporabljajo za posvetovanja in reševanje sporov na podlagi tega sporazuma, razen če ni izrecno drugače določeno.

1. Pri zagotavljanju učinkovitega varstva proti nelojalni konkurenci, kot jo določa 10.bis člen Pariške konvencije (1967), so članice dolžne varovati neobjavljene informacije v skladu z drugim odstavkom in podatke, predložene vladam in vladnim agencijam v skladu s tretjim odstavkom. 2. Fizične in pravne osebe morajo imeti možnost preprečiti, da se informacija, ki je zakonito pod njihovim nadzorom, brez njihovega privoljenja ne objavi ali da jo drugi pridobijo ali uporabijo brez njihovega privoljenja v nasprotju s pošteno trgovinsko prakso,(10) samo če: (a) je ta informacija skrivnost v tem smislu, da ni njena celota ali natančna konfiguracija in sestava njenih komponent splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij; (b) ima ta informacija trgovinsko vrednost, zato je skrivnost; in (c) je oseba, ki ima zakoniti nadzor nad to informacijo, v teh okoliščinah razumno ukrepala, da ohrani informacijo kot skrivnost. 3. Če članice kot pogoj za dovoljenje trženja farmacevtskih ali kmetijskih kemičnih proizvodov, ki uporabljajo nove kemične sestavine, zahtevajo predložitev neobjavljenih podatkov o preizkusih ali drugih podatkov, za izdajanje katerih je bil potreben precejšen trud, take podatke zavarujejo pred nepošteno trgovinsko uporabo. Poleg tega članice zaščitijo take podatke pred objavo, razen če je treba varovati javnost, ali če ne ukrepa, da se zagotovi varnost podatkov pred nepošteno trgovinsko uporabo.

1. Članice se sporazumejo, da lahko določena praksa pri dajanju licenc ali pogoji v zvezi s pravicami intelektualne lastnine, ki omejujejo konkurenco, lahko na trgovino negativno učinkujejo in lahko omejujejo prenos in širjenje tehnologije. 2. Nič v tem sporazumu članicam ne preprečuje, da v svoji zakonodaji določijo prakso ali pogoje dajanja licenc, ki v določenih primerih pomeni zlorabo pravic intelektualne lastnine, in imajo negativen učinek na konkurenco na ustreznem trgu. Kot je določeno zgoraj, lahko članica v skladu z drugimi določbami tega sporazuma sprejme ustrezne ukrepe za preprečitev ali nadzor take prakse, ki vključuje npr. izključne povratne pogoje, pogoje za preprečitev zanikanja veljavnosti in prisilno dajanje licenc za pakiranje na podlagi ustreznih zakonov in predpisov te članice. 3. Vsaka članica se na zahtevo posvetuje s katerokoli drugo članico, ki ima razlog za mnenje, da lastnik pravice intelektualne lastnine, ki je državljan ali ima prebivališče v članici, na katero je bila naslovljena zahteva za posvetovanje, izvaja prakso, ki krši zakone in predpise članice, ki zahteva posvetovanje, v zvezi s tem poglavjem in želi zagotoviti izvajanje te zakonodaje brez poseganja v katerokoli zakonito dejanje in s polno svobodo dokončne odločitve ene ali druge članice. Članica, na katero se je obrnila druga članica, posvetovanju z zahtevajočo članico posveti polno in naklonjeno pozornost in ji ponudi ustrezne možnosti za to ter sodeluje z njo tako, da ji zagotovi javno dostopne, nezaupne informacije, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, ter druge informacije, ki so članici na razpolago v skladu z domačo zakonodajo in s sklenitvijo zadovoljivih medsebojnih sporazumov v zvezi z varovanjem zaupnosti po zahtevajoči članici. 4. Članici, katere državljani ali osebe, ki imajo prebivališče v njej, so v drugi članici v postopku zaradi domnevne kršitve njenih zakonov in predpisov v zvezi s predmetom tega poglavja,se na dano zahtevo omogoči posvetovanje z drugo članico pod istimi pogoji kot v tretjem odstavku.

1. Članice zagotovijo, da so postopki uveljavljanja pravic, določeni v tem delu, v njihovih zakonih taki, da omogočajo učinkovito ukrepanje proti kateremukoli dejanju poseganja v pravice intelektualne lastnine, ki jih vsebuje ta sporazum, vključno s hitrimi sredstvi za preprečevanje poseganja in sredstvi, ki preprečujejo nadaljnja poseganja. Ti postopki se uporabljajo tako, da se izogiba nastajanju ovir pri legitimni trgovini in da se zagotovi varstvo pred zlorabami teh postopkov. 2. Postopki v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine morajo biti pravični. Ne smejo biti po nepotrebnem zapleteni ali dragi ali postavljati nerazumne časovne omejitve ali povzročati neupravičene zamude. 3. Odločitve o teži primera so po možnosti pisne in obrazložene. Brez nepotrebne zamude so na razpolago vsaj strankam v postopku. Odločitve o teži primera temeljijo samo na dokazih, v zvezi s katerimi je bilo strankam omogočeno zaslišanje. 4. Stranke v postopku imajo možnost za sodno proučitev končnih upravnih odločitev in pod pogoji določb o sodni pristojnosti v zakonodaji članice, ki se nanašajo na pomembnost primera, vsaj pravnih vidikov prvih sodnih odločitev o teži primera. V kazenskih zadevah pa ni obveznosti proučitve oprostilnih sodb. 5. Razume se, da ta del ne pomeni nikakršne obveznosti za vzpostavitev sodnega sistema za uveljavljanje pravic intelektualne lastnine, ki je drugačno od splošno veljavnega pravnega sistema. Nič v tem delu ne ustvarja nikakršne obveznosti glede razdelitve resursov v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine in uveljavljanjem zakonodaje na splošno.

1. Sodne oblasti lahko odredijo takojšnje in učinkovite začasne ukrepe: (a) da bi preprečili nastanek kršitve kakršnekoli pravice intelektualne lastnine, zlasti pa da bi preprečili blagu vstop v trgovinske tokove na njihovem jurisdikcijskem območju, vključno z uvoženim blagom takoj po carinjenju; (b) da bi ohranili pravno ustrezne dokaze v zvezi z domnevno kršitvijo. 2. Sodne oblasti imajo, če je potrebno, pravico sprejeti začasne ukrepe brez zaslišanja druge strani, zlasti če lahko morebitna zamuda povzroči nepopravljivo škodo imetniku pravice ali če obstaja nevarnost uničenja dokazov. 3. Sodne oblasti imajo pravico zahtevati od vlagatelja, da predloži vse razumno dosegljive dokaze, da bi se lahko z zadostno mero gotovosti prepričali o tem, da je vlagatelj dejansko imetnik pravice in da se krši njegovo pravico ali da je taka kršitev neizbežna, in zahtevati od vlagatelja, da položi varščino ali drugo primerno zavarovanje za zaščito toženca in preprečitev zlorabe. 4. Če so bili začasni ukrepi sprejeti brez zaslišanja druge strani, je treba stranke o tem obvestiti najkasneje takoj po izpolnitvi teh ukrepov. Na toženčevo zahtevo se lahko opravi proučitev in zaslišanje, da bi v razumnem času po notifikaciji ukrepov lahko sprejeli odločitev, ali naj se ti ukrepi spremenijo, prekličejo ali potrdijo. 5. Od vlagatelja se lahko zahteva, da priskrbi tudi druge podatke, ki so potrebni, da lahko oblasti, ki bodo izpolnile začasne ukrepe, ugotovijo, za katero blago gre. 6. Brez poseganja v četrti odstavek se začasni ukrepi, sprejeti na podlagi prvega in drugega odstavka, na toženčevo zahtevo prekličejo ali drugače prenehajo učinkovati, če postopek, ki vodi do odločitve na podlagi okoliščin primera, ni bil sprožen v razumnem obdobju, ki ga določi sodna oblast, ki je odredila začasne ukrepe, če to dovoljuje domača zakonodaja ali če take odločitve ni, v največ dvajsetih delovnih dneh ali enaintridesetih koledarskih dneh, kar je dlje. 7. Če so začasni ukrepi preklicani ali če prenehajo veljati zaradi kakšnegakoli vlagateljevega dejanja ali opustitve ali če se pozneje ugotovi, da ni bilo kršitve ali ogrožanja pravice intelektualne lastnine, imajo sodne oblasti na toženčevo zahtevo pravico zahtevati od vlagatelja, naj zagotovi tožencu ustrezno nadomestilo škode, če je ta povzročena s temi ukrepi. 8. Če se v upravnem postopku lahko odredijo kakšni začasni ukrepi, mora biti tak postopek v skladu z načeli, ki so vsebinsko enaka načelom tega poglavja.

Članice zagotovijo kazenske postopke in kazni, ki se uporabljajo vsaj pri zavestnem ponarejanju znamk ali piratstvu avtorskih pravic v trgovinsko pomembnem obsegu. Sredstva, ki so na voljo, vključujejo zaporno kazen in/ali denarne kazni, ki so dovolj visoke, da pomenijo odvračanje od takih dejanj, sorazmerno višini kazni za ustrezna kazniva dejanja. V določenih primerih sredstva pomenijo tudi odvzem, zaplembo in uničenje blaga, ki krši pravico intelektualne lastnine, in kateregakoli drugega materiala in orodja, ki se v pretežni meri uporabljajo pri kaznivem dejanju. Članice lahko določijo kazenske postopke in kazni še za druge primere kršitev pravic intelektualne lastnine, še posebej, če je to storjeno zavestno in v trgovinsko pomembnem obsegu.

1. Kot pogoj za pridobitev ali ohranjanje pravic intelektualne lastnine na podlagi 2. do 6. poglavja II. dela sporazuma lahko članice zahtevajo skladnost z razumnimi postopki in formalnostmi. Taki postopki in formalnosti morajo biti v skladu z določbami tega sporazuma. 2. Če je pogoj za pridobitev pravice intelektualne lastnine podelitev ali registracija pravice, članice zagotovijo, da postopki za podelitev ali registracijo, ki morajo biti v skladu z bistvenimi pogoji za pridobivanje pravice, dovolijo podelitev ali registracijo pravice v razumnem obdobju, da bi se izognile neupravičenemu skrajšanju dobe varstva. 3. 4. člen Pariške konvencije (1967) se mutatis mutandis uporablja za storitvene znamke. 4. Postopki pridobivanja in ohranjanja pravice intelektualne lastnine in če zakon članice zagotavlja take postopke, upravne razveljavitve in inter partes postopke, kot so npr. ugovor, preklic in odpoved, se določajo v skladu s splošnimi načeli, določenimi v drugem in tretjem odstavku 41. člena. 5. Dokončne upravne odločitve v kateremkoli postopku iz četrtega odstavka mora preveriti sodni ali nesodni organ. Toda ne obstaja obveznost zagotavljanja proučitve takih odločitev ob neuspešnem ugovoru ali upravnem preklicu pod pogojem, da so podlage za take postopke lahko predmet razveljavitvenih postopkov.

1. Tožbe, določene v prvem (b) odstavku XXIII. člena GATT 1994, ki se ne nanašajo na kršitve Če se za zajeti sporazum uporabljajo določbe prvega (b) odstavka XXIII. člena GATT 1994, lahko ugotovitveni svet ali Pritožbeni organ sprejme sklepe ali priporočila le, če stranka v sporu meni, da je korist, ki ji posredno ali neposredno pripada po ustreznem zajetem sporazumu, izničena ali zmanjšana, ali pa je doseganje cilja tega sporazuma ovirano zaradi uporabe kateregakoli ukrepa članice, ne glede na to ali je ukrep v nasprotju z določbami tega sporazuma ali ne. Če in toliko, kolikor stranka meni, ugotovitveni svet ali Pritožbeni organ pa potrdi, da gre v tem primeru za ukrep, ki ni v nasprotju z določbami zajetega sporazuma, za katerega se uporabljajo določbe prvega (b) odstavka XXIII. člena GATT 1994, se uporabljajo postopki tega dogovora pod temi pogoji: (a) tožeča stranka predloži podrobno utemeljitev v podporo kakršnikoli tožbi, ki se nanaša na ukrep, ki ni v nasprotju z ustreznim zajetim sporazumom; (b) če je bilo ugotovljeno, da ukrep izničuje ali zmanjšuje koristi ali preprečuje doseganje ciljev ustreznega zajetega sporazuma, ne da bi ga kršil, ne obstaja obveznost ukrep umakniti. Vendar v takih primerih ugotovitveni svet ali Pritožbeni organ priporoči, da določena članica pripravi obojestransko zadovoljivo prilagoditev; (c) ne glede na določbe 21. člena lahko arbitraža, določena v tretjem odstavku 21. člena, na zahtevo ene ali druge stranke vključuje ugotovitev ravni koristi, ki so bile izničene ali zmanjšane ter lahko tudi predlaga načine in sredstva za doseganje vzajemno zadovoljive prilagoditve. Taki predlogi za stranke v sporu niso obvezni; (d) ne glede na določbe prvega odstavka 22. člena je lahko kompenzacija del vzajemno zadovoljive prilagoditve kot dokončne rešitve spora. 2. Tožbe, določene v prvem (c) odstavku XXIII. člena GATT 1994 Če se določbe odstavka prvega (c) XXIII. člena GATTT 1994 uporabljajo za zajeti sporazum, lahko ugotovitveni svet pripravi sklepe in priporočila le, če stranka meni, da je izničena ali zmanjšana korist, ki ji posredno ali neposredno pripada po ustreznem zajetem sporazumu, ali pa je doseganje nekega cilja tega sporazuma ovirano kot posledica položaja, ki je drugačen od položaja, za katerega se uporabljajo določbe prvega (a) in (b) XXIII. člena GATT 1994. Če in toliko, kolikor stranka meni, ugotovitveni svet pa odloči, da ta odstavek zajema to zadevo, se postopki tega dogovora uporabljajo le do takrat in v tistem obsegu obravnave, ko je bilo poročilo poslano članicam. Pravila in postopki za reševanje sporov, ki jih vsebuje Odločitev z dne 12. aprila 1989 (BISD 36S/61-67), se uporabljajo za proučitev sprejema, nadzora in izvajanje priporočil in sklepov. Velja tudi, da: (a) tožeča stranka predloži podrobno utemeljitev v podporo vsakemu argumentu v zvezi z vprašanji, ki jih ta odstavek zajema; (b) v primerih, ko gre za zadeve, ki jih ta odstavek zajema, če ugotovitveni svet ugotovi, da gre tudi za reševanje sporov, ki pa so drugačni od tistih, ki jih ta odstavek zajema, ugotovitveni svet pošlje DSB poročilo, v katerem obravnava take zadeve, ter ločeno poročilo o zadevah, ki spadajo pod ta odstavek.

Za izvajanje obveznosti, ki jih za članice Svetovne trgovinske organizacije določajo aneksi iz 1. člena tega zakona, in za izvajanje drugih obveznosti, ki izhajajo iz ali nastanejo na podlagi članstva Republike Slovenije v Svetovni trgovinski organizaciji, splošno skrbi Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Pri tem sodeluje in usklajuje svoje delo z drugimi pristojnimi državnimi organi, ki imajo posebne obveznosti na podlagi teh sporazumov. Za izvajanje posebnih obveznosti po spodaj navedenih sporazumih, ki jih vsebujejo aneksi iz 1. člena tega zakona, skrbijo naslednji državni organi: 1) splošni sporazum o carinah in trgovini 1994: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, in sicer za vse pravne akte, ki so sestavni deli tega sporazuma, razen za dogovor o plačilnobilančnih določbah splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994, za katerega skrbi Ministrstvo za finance, v sodelovanju z Banko Slovenije; 2) sporazum o kmetijstvu: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v sodelovanju z Ministrstvom za ekonomske odnose in razvoj; 3) sporazum o uporabi sanitarnih in fitosanitarnih ukrepov: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano – Veterinarska uprava Republike Slovenije – Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo Ministrstvo za zdravstvo – Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije. Na podlagi tega sporazuma se ustanovi skupen informacijski center; 4) sporazum o tekstilu in oblačilih: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj; 5) sporazum o tehničnih ovirah v trgovini: Ministrstvo za znanost in tehnologijo – Urad Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje. Na podlagi tega sporazuma se v okviru Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje ustanovi informacijski center za področje standardov in tehničnih predpisov v Republiki Sloveniji; 6) sporazum o ukrepih na področju vlaganj, ki vplivajo na trgovino: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj; 7) sporazum o izvajanju VI. člena splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj – Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence; 8) sporazum o izvajanju VII. člena splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994: Ministrstvo za finance – Carinska uprava Republike Slovenije; 9) sporazum o pravilih o poreklu blaga: Ministrstvo za finance; 10) sporazum o postopkih za izdajanje uvoznih dovoljenj: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj; 11) sporazum o subvencijah in izravnalnih ukrepih: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj – Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence v sodelovanju z drugimi pristojnimi državnimi organi, ki subvencionirajo določene dejavnosti s svojega področja; 12) sporazum o posebnih zaščitnih ukrepih: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj v sodelovanju z Ministrstvom za finance; 13) splošni sporazum o trgovini s storitvami: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj v sodelovanju z državnimi organi, ki so pristojni za storitve in vprašanja, povezana s ponudbo storitev na določenih področjih. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj ustanovi informacijski center za področje storitev; 14) sporazum o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine: Ministrstvo za znanost in tehnologijo – Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino.

Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.